Mahina je preiskoval okolico, da bi našel domorodce, ki bi odnesli levjo kožo v tabor, sam pa sem si dobro ogledal kraj in našel na pol požrto truplo zebre. Opazil sem tudi, da je bila ubita na odprtem, nato pa jo je zver privlekla v visoko travo. Po sledovih sem tudi razbral, da je vse delo opravil lev in ob tem sem ponovno pomislil na levinjo. Z daljnogledom sem preiskoval pokrajino v smeri, kamor je bila odšla. Čez nekaj časa sem jo odkril kako miljo proč. Ležala je sredi črede velikih antilop, ki so se mirno pasle, ne da bi se menile zanjo. Zelo me je mikalo, da bi ji sledil, ampak bal sem se, da bi se krokarji, ki so že krožili po zraku, lotili mojega leva in tako pokvarili kožo. Prav neverjetno je, kakšno razdejanje na truplu lahko ti ptiči napravijo v pičlih nekaj minutah. Zato sem se vrnil k ubiti zveri in sedel poleg nje. Nekje sem bral, da je strel od spredaj pri lovu na leva zelo tvegan. Ko sem si podrobno ogledal njegovo glavo, sem tudi razumel, zakaj je tako. Zaradi ostre nagnjenosti čela je skoraj nemogoče, da bi krogla od spredaj prodrla v možgane. V tem predelu je bilo levov obilo in želel sem si ustreliti še katerega. Zato sem pričel razmišljati o tem, kako bi se lahko izognil tveganju, ki ga prinaša strel od spredaj. Približno štirinajst dni pozneje sem imel priložnost izmislek preizkusiti. Z izidom sem bil izjemno zadovoljen, vendar pa je to že druga zgodba, ki jo bomo povedali pozneje.