S skrajno napetimi živci sva srečno prispela do rečnega obrežja. Tam sva ugotovila, da nama pogled spet zastira majhen, z goščavjem obrasel otok; najin plen je bilo slišati z druge strani. Iz njegove smeri je pihljala krepka sapa, zato sem menil, da bi bilo najbolje, če bi skušal priti na otoček in ga ustrelil od tam. Tudi Mahina si je zelo želel lova, zato sva se tiho spustila v vodo; ta je bila na tem mestu prav plitva in nama je segala komaj do kolen. Počasi sva pribredla do otočka. Previdno sem pokukal skozi trstičje na koncu otočka in s presenečenjem ugotovil, da povodnega konja ni videti nikjer. Kmalu pa sem se zavedel, da gledam predaleč: ko sem spustil pogled, sem ga namreč zagledal le slabih petindvajset jardov proč. Ležal je v plitvi vodi, ki ga je zakrivala komaj do polovice in je bil obrnjen skoraj k nama. Zaradi take bližine me je zaskrbelo za najino varnost, še posebej potem, ko je nenadoma vstal in se oglasil z nenavadnim izzivajoče vabečim trobentanjem, ki sva ga bila to noč že večkrat slišala. Kljub temu pa sem, ko je dvignil glavo, ustrelil proti njemu. Zavrtel se je v krogu, planil naprej, se opotekel in padel, nato pa mirno obležal. Da bi se izognil vsaki nevarnosti, sem ležečemu telesu poslal še nekaj krogel, za katere pa sva pozneje ugotovila, da niso bile potrebne. Že prvi strel je namreč prodrl do možganov. Truplo sva pustila ležati na istem mestu in se ponovno odpravila na prežo, vesela in hkrati olajšana, da sva spet na varnem.