V mojem mutacijsko-mozoljniškem obdobju je začel stari K. prihajati k meni v sobo, to so bile, da tako rečem, nenapovedane vizitacije; najprej se je v nogavicah po prstih prikradel do vrat in prisluškoval, potem pa je na hitro zgrabil kljuko, odprl vrata, planil v sobo in sumničavo tipal po meni s pogledom; a te nenapovedane kontrole starega K. v moji sobi ni bilo težko predvideti, ker ga je zmeraj vnaprej izdala sumljiva tišina, ko ni bilo nobenega naravnega škripanja tal, zmeraj, kadar je za vrati zavladala sumljiva tišina, sem lahko uganil, da se k sobi krade stari K. in da bo, da tako rečem, opravil vizito. Prihajal je tudi zvečer, pred spanjem; ko je potihnilo njegovo kopalniško hrzanje in prdenje v banji ter požvižgavanje med otiranjem z brisačo, sem vedel, da bo vsak hip pred mojimi vrati in da bo najprej pristavil uho ali oko k odprtini ključavnice, včasih sem že pomislil, ah, prav to, da bi kdaj kot po naključju, čisto nevede, naravnost skozi luknjo ključavnice, v to tišino za vrati, porinil nekaj ostrega, če ne drugega, vsaj dobro ošiljen svinčnik, oh, da, razmišljal sem, ali bi se ta zapičil samo v oko ali nemara celo globlje, da bi skozi očesno votlino prodrl do možganov starega K., do tod, kjer leži njegov nabrekli center za moralo, in mu s tem omogočil, da gre ven, da se v curku izcedi na sveže zloščeni parket v predsobi.