V Salzburgu je delo postavil režiser Peter Mussbach, ki se je tu uveljavil že s številnimi opernimi režijami (med drugim Lucio Silla, Lulu in lani Doktor Faust), sceno je zasnoval Klaus Kretchmer, kostume pa Andrea Schmidt-Futterer. Nastala je vrhunska predstava, ki je skupaj z Dunajskimi filharmoniki pod vodstvom uglednega dirigenta Valerija Gergijeva in z zborom Marijinskega Teatra iz St. Peterburga, pa s salzburškimi pihalci (Bläserensemble der Salzburger Kammerphilharmonie) pokazala, kakšna mora biti uprizoritev velike ruske opere. Mussbachova režija je bila domiselna in dinamična, mestoma satirično groteskna, hladna, težka in kruta, s kratkimi lirskimi prebliski, a ves čas dosledna in usklajena z močno in učinkovito glasbo; siva in pusta scena ter temačni kostumi so bili v skladu z režijo in naravo dela, v katerem skoraj ne posije sončni žarek. Grozljiv je bil prizor z živimi okostnjaki, ki igrajo na trobila (člani salzburške komorne filharmonije), satirična pa scena na policiji s številnimi policaji brez dela. Še velikanski pop je dodal svoje k mračni grotesknosti dejanja. Tudi glasbena stran je bila imenitna. Nekateri morda obžalujejo, da Gergijev ni pripeljal svojega orkestra iz Marijinskega Teatra, a so bili Dunajski filharmoniki skupaj z zborom iz St. Peterburga tako avtentični, da ni nobenega razloga za žalost. Pravi profesionalci s srcem! Med pevci je izstopala Larisa Ševčenko kot nesrečna Katarina; nikjer ni pretiravala, živela je s svojo junakinjo in ustvarila pevsko ter igralsko veliko kreacijo. Vladimir Vanejev je v vseh potankostih podoživljal podlega, oblastnega in surovega Izmajlova, tenorist Viktor Lucjuk pa je bil s prodornim glasom temperamentni, iznajdljivi in neustavljivi ljubimec Sergej.