A pomembnejši od novinarskega je življenjski utrip na cestah. Današnja Moskva postaja prijetna za tujce. Ko sem bil v njej v dneh avgustovskega puča 1991, sem ogledoval po ulicah za restavracijo ali kavarno, kjer bi lahko srknil kako pivo. Po enoinpolurnem brodenju po mestnem centru sem naposled le našel kiosk in bil presrečen, ko sem spil kozarec neokusnega zvarka. Tokrat je mesto preplavljeno s kontejnerčki, v katerih prodajajo nemško pivo, francoska vina, Fructalove sokove, ruske vodke, Pepsi Colo. Pa tudi po križiščih, avtobusnih postajah, metrojih čakajo ulični prodajalci s pečenimi ribami, kumarami, slovarji angleškega, finskega, nemškega jezika, cigaretami Marlboro in škotskimi viskiji. Na Novem Arbatu se kaže misterij trgovine. Ko stika kupec po moderni trgovini z daljnogledi, ga potreplja neznanec in mu predlaga, da mu proda isto dolgonosno kukalo za 30 % ceneje. Logika trga in popolne konkurence, razvita do skrajne meje: poulični prodajalci dobesedno vlečejo kupce ven iz trgovin. Na koncu Arbata si za 40 rubljev (1 $ je 800 rubljev), torej za 6 tolarjev) lahko kupite kokeršpanjela, bokserčka, svetlorjavčka s črnimi pikicami, ki je podoben divji mački, ali kakšnega izmed drugih prikupnih mešancev. Drobcene živalce kakšnih 200 lastnikov drži v naročjih, kukajo jim izza srajc, jerbasov, predpasnikov, žepov; mali kužek je skril svoj smrček kar pod modrček, tako da gospodarična kaže rdeče popraskane snežno bele joškice. Malo pred stavbo ruskega obrambnega ministrstva že 61. dan stoji peščica demonstrantov s plakati, da stotisoče njihovih otrok pobije ruska vojska med služenjem domovini, režimski zdravniki pa pilatovsko pišejo obdukcije: samomor, infarkt, pljučnica. A to niso utrujeni, anemični demonstrantje, ampak zgovorneži, ki s prodornim glasom pojasnjujejo in razlagajo mimoidočim o zverstvih ruske armade. »To ni mogoče!« zatarna stari mužik s solzo na očesu: »Ko sem bil 1935. v vojski jaz, smo z oficirji jedli iz istega kotla, v sovjetski armadi smo si bili kot bratje.« Šopiri se tudi dama v rdečem klobučku z okrasnim peresom: »To je bilo v sovjetski armadi, v današnji ruski tega zagotovo ni!« Najglasnejši demonstrant srednjih let začne polemizirati z njo, ko pa dama začne jezikati nazaj, možakarju popustijo živci in jo ozmerja s kurbo oficirsko: »To ni tvoj miting. Sram te bodi, vlačuga!« Naposled začne še pljuvati in skoči proti njej, ki v trenutku pozabi, da je dama in jo ucvre, kolikor jo nesejo noge. Prototip agilnega demonstranta, ki obračuna z vsakimi oponenti. Življenje se tu preliva brez ostrih rezov. Te, ki stojijo malo dlje od protiarmadnih demonstrantov, že doseže zvok harmonija. Trudi se bradač z očali, ki ima pred seboj klobuk in napis: »Hočem izdati znanstveno delo.« Kolega, si rečem, stopim proti njemu in ko vidim, da so mu metali le po rubelj, tri ali pet, s čimer bo šel kvečjemu na pivo, mu vržem dvestotaka. Z ganljivo hvaležnostjo se mi prikloni, potem pa ga vprašam, kaj je področje njegovega znanstvenega dela. »Tehnologija filozofije,« mi odvrne. »Kaj pa je to?« mi ni dala žilica zvedavosti. Tedaj spregovori v angleščini, da si je to področje izmislil sam in ga bo opisal tako, da ne bo nikogar citiral. A jezik se mu preveč zatika pa se vrne k materini govorici in zaključi, da bo to filozofija o objektu. Pomislim, da je navsezadnje povsem konsistenten; pozna štiri znanstvene termine: tehnologija, filozofija, citat in objekt, zna igrati na harmonij, zakaj ne bi iz tega še kaj zaslužil. Pa tudi pred Bogom mu ne bo treba imeti slabe vesti, saj ni zapisal, da bo izdal, ampak, da to hoče…