Mladi basist Egils Silins, ki je prišel na Dunaj iz Rige, ima zelo lep, močan in prodoren glas, vendar še ni osebnost, ki zmore oblikovati tako veliko in kompleksno vlogo, kot je Boris Godunov; v kočljivih prizorih je čisto dobro igral, ni pa podoživljal svojega junaka. Zato pa je bil vsezkozi opazen Šujski v izvrstni interpretaciji tenorista Kurta Schreibmayerja; režiser mu je namenil stalno odrsko prisotnost, ki jo je kot pevec in predvsem kot igralec zelo dobro izkoristil; njegov dialog z Borisom v peti sliki je bil eden od vrhuncev celotne predstave. Zaradi odsotnosti poljskih scen je zmanjšana vloga lažnega Dimitrija, ki ga je Miro Dvorsky vseeno odpel zanesljivo, s svežim glasom, in tudi prepričljivo odigral. Zelo dober Pimen je bil Islandec Bjarni Thor Kristinsson, norčka, ki pooseblja bedo ruskega naroda, pa je izvrstno podajal Ernest - Dieter Suttheimer. Živahni, pevsko bogati Valaam pa je bil Janusz Monarcha. V manjših vlogah so se izkazali še: Bernhard Laudauer (Fjodor), Olga Schalaeva (Ksenija), Mihaela Ungureanu (krčmarica) in predvsem Bruce Brown kot Ščelkalov.