Med pevci bi težko izločil kako izjemno ime. Bili so solidni, a do velike interpretacije se ni povzpel nihče: baritonist Paolo Gavanelli je v zadnjih nekaj letih postal ljubljenec veronskega občinstva, a je njegov glas premalo močan in možat, na posameznih mestih ga lirizem zanese v mehko interpretacijo, kot da bi želel postati drug lik na odru. Zdi se, kot da so arenski nastopi zanj pretežki oz. da se je prehitro lotil zahtevnih vlog. Igralsko pa je efekten. Podobno bi lahko zapisal za sopranistko Sylvie Valayre, ki za Abigailo nima dovolj dramskega in prodornega glasu, je pa bila karakterno ustrezna (hudobna in oblastniška) in na koncu tragična. Basist Mihail Risov se je očitno iztrošil že pri Aidi, kar pomeni, da v Veroni nimajo na voljo niti basistov, ki bi peli le eno vlogo. Dokaj povprečna sta bila pevska dosežka tenorista Alberta Jelmonina kot Izmaela in sopranistke Glorie Scalchi kot Fenene. Odličen zbor je pripravil Armando Tasso, koreografijo Lino Privitera in lučne efekte (tokrat bistveno boljše) Sergio Rossi.