Morje je bilo kristalno čisto in sonce je že zahajalo, bilo je le še črta na obzorju rdečeoranžnega ognja, skoraj je že ugasnilo v prozorni snovnosti vode. Marie se je vrnila k meni, me prijela za roko in me dvignila kvišku na plaži, objel sem jo brez besed, prižel njeno telo k mojemu in jo stisnil k sebi, jo pomiril v objemu. V rokah sem čutil njeno golo telo, negibno sem stal ob njej in jo intenzivno gledal – tudi jaz sem bil žalosten, tudi jaz sem trpel, ali je lahko to razumela. Gledala sva se v oči in se začela nežno gibati, počasi sem jo zibal v svojem objemu, jo vodil za sabo po produ, brez ene besede, napol gol, napol oblečen, v podaljšanju mojega golega trupa so se premikale gole Mariejine noge, z vsake strani mojih hlač pa viseli konci njene bluze. Plesala sva na mestu, zelo počasi, tesno objeta in se tako približala robu vode, moje noge so se opotekale na prodnatih tleh, njene so jim sledile, njene so včasih celo nevidno drsele na okroglih in ostrih kamenčkih, v plesu sva se bližala morju, sivemu stolčenemu pesku, v katerem so umirali valovi, plesala sva v tišini v zapuščenem zalivu ob vznožju hriba.