Avkcijski sistem je pri izdaji republiških obveznic in zakladnih menic načeloma deloval dobro. Ob vstopu Slovenije v EMU se je ministrstvo znašlo pred novimi izzivi in priložnostmi. Menili so, da cena, po kateri se država zadolžuje z avkcijami, ne ustreza kreditni oceni Slovenije in so hkrati pravilno definirali tako vpliv (slabe, op. p.) likvidnosti sekundarnega trga na naložbene odločitve mednarodnih vlagateljev, kot tudi prednosti diverzifikacije baze vlagateljev. Zato je dozorela odločitev o prekinitvi prakse majhnih, rednih izdaj vrednostnih papirjev in njihova nadomestitev z eno veliko izdajo, v obsegu, ki ga je evropski trg vajen. Da je takšna strategija pravilna, je potrdila izdaja sama, saj se je zadolževanje države bistveno pocenilo, struktura vlagateljev pa je izrazito mednarodna. Odločitev za izbiro sindicirane izdaje je razumljiva, saj je Slovenija relativno nov izdajatelj na mednarodnem trgu. Ob uporabi tega načina ima izdajatelj boljše možnosti promoviranja na mednarodnem trgu prek direktnih predstavitev vlagateljem in prodajnih mrež vodij sindikata.