Da so vsaj nekateri silno hladni in neustrežljivi, se je pokazalo v letoviškem mestecu Balatonlelle ob slovitem Blatnem jezeru, kjer bi človek ob pogledu na trume domačih in tujih turistov pričakoval, da vedo, kako z njimi ravnati in jih prepričati, da se še vrnejo. Če se je prodajalcu sladoleda in osvežilnih pijač zdelo vredno in povsem naravno, da tujki, ki opravlja svoj (novinarski) poklic, posodi električno vtičnico - elektrika je nato napajala prenosni računalnik -, pa telefonske linije, po kateri bi bilo mogoče z elektronsko pošto poslati poročilo o Sončevem mrku, niti za minuto ni posodil nihče. Ne hotelski receptorji, ne turistične agencije, sicer priključene v internet, še manj uslužbenci pošte, o cyber lokalih pa v mestecu tako in tako še niso slišali. Receptorke - angleško ne zna nič, nemško »ein bißchen« - ni omajalo vztrajno rotenje in opozarjanje na ažurnost poročanja o edinstvenem naravnem pojavu, za katerega, mimogrede, niti vedela ni; v turističnem uradu so odločno rekli ne; na pošti pa so po kriljenju z rokami in kazanju novinarske izkaznice nemo in z mrtvo hladnimi in nezaupljivimi izrazi na obrazih ponudili samo elektriko. »Preberi članek po prenosnem telefonu, če ga že imaš, damo elektriko, a le za deset minut, ob petih namreč zapiramo,« so tri Madžarke za okencem usmerjale svoje prste od mojega mobitela do ure na steni. Da tisto, kar rečejo, rečejo, so sovražno nastrojene dokazale s tem, da so izklopile moj prenosni računalnik - in to še preden sem članek po prenosnem telefonu do konca narekovala tajnici v redakciji. Vmes so tudi primerno vpile name in me na koncu dobesedno vrgle skozi vrata.