Tako kaže, da bo naslednjim rodovom v spomin (in opomin) ostala le še hiša Emina Gjinollija, ki je preurejena v zanimiv etnografski muzej. Bolje kaže nekaterim verskim objektom v mestu. Pri tem ne mislim na nedokončano ortodoksno katedralo, ki je v bližini arhitektonsko nenavadne univerzitetne knjižnice obdana z bodečo žico. Ta bo verjetno tudi ostala nedokončana, saj dandanes v Prištini med dobrimi 200.000 prebivalci menda vztraja manj kot 200 Srbov. Velika večina prebivalstva je bila že pred zadnjo vojno vihro albanske narodnosti in muslimanske vere, tako da je v mestu veliko več džamij. Tik ob mestnem muzeju v severnem delu središča mesta sta dve najstarejši iz 15. stoletja, streljaj naprej ob bazarju pa tretja, malo mlajša, a med verniki najbolj obiskana. Zraven stoji še »sahat kula«, šestkotni stolp z uro, ki je nekoč služila vernikom, da so vedeli, kdaj je čas za molitev, prodajalcem na bazarju pa, kdaj lahko začnejo s trgovanjem. Dandanes se morajo znajti drugače, čeprav so francoski KFOR-ovci pred leti na štiri strani stolpa pritrdili velike, lepe številčnice. A kaj, ko vsaka ura kaže drugačen čas, vendar nobena niti blizu pravega. Francozi pač niso Švicarji…