Tuji investitorji, ki iščejo primerna ciljna podjetja za nakup, načeloma ne iščejo najboljših - in s tem tudi najdražjih - podjetij, saj je priložnosti za akvizicije še posebej v državah v tranziciji, med katere spada tudi Slovenija, preveč, da bi kupovali drago. Strateški tuji investitorji iščejo podjetja, katerih vrednost in s tem cena se v očeh kupca in prodajalca pomembno razlikuje. Podjetja, katerih vrednost se v očeh kupca in prodajalca bistveno razlikuje, pa so praviloma podjetja, ki so v težavah (Na primer, če neko podjetje zaide v težave, ker je izgubilo trg, je njegova vrednost v očeh obstoječega lastnika bistveno manjša kot pa v očeh potencialnega novega strateškega lastnika, ki ima trg za proizvode tega podjetja). To so podjetja, ki z obstoječim lastnikom ne morejo polno izkoristiti svojega razvojnega potenciala, ki pa se jim po prevzemu (brez nujno večjih vlaganj) pomembno dvigne vrednost. Podjetja torej, ki v novih razmerah z relativno majhnimi dodatnimi vlaganji dajo dosti več, kot so lahko dajala staremu lastniku. Takih podjetij je bilo in je v Sloveniji - zaradi izgube jugoslovanskega trga in procesa tranzicije - veliko. Podatki kažejo, da so tuji investitorji v Sloveniji do sedaj dajali prednost vlaganju v kapitalno nadpovprečno intenzivne panoge. Prav to so panoge, ki so v Jugoslaviji »uspešno« delovale v okviru uvozno substitutivnega koncepta in so se po osamosvojitvi znašle v največjih težavah, s tem pa so podjetja iz teh panog tudi postala cenejša za prevzem. Zato in ker so to obenem v svetovnem merilu med najbolj globaliziranimi panogami, so se podjetja iz teh panog najpogosteje znašla med cilji tujih investitorjev.