"Novost je predstavila Oljka z Romanom Prodijem na čelu. On se giblje neodvisno od dveh najpomembnejših sil v koaliciji, Stranke demokratične levice in Ljudske stranke. Pozna se tudi predhodna podpora Dinijevi vladi," je razložil Paolo Flores D'Arcais. S svojim delovanjem za časa Dinija je pridobila levica na svojo stran pomemben del sredinskih strank, celo simpatije desničarjev! "Kajti," je nadaljeval svoje prejšnje razmišljanje Flores D'Arcais, "italijanske desnice ne moremo ocenjevati kot desnico v Veliki Britaniji ali Nemčiji. Mi imamo dve politični desnici. Eno populistično, zbrana je okoli Berlusconija in Finija v Polu svoboščin; mogoče bi jo lahko primerjali z Le Penom. Na drugi strani pa so ljudje, če vztrajamo s francosko primerjavo, ki so podobni Chiracu. Lamberto Dini in Antonnio Di Pietro sta predstavnika takega desnega pola italijanskega političnega življenja. Hkrati pa sta največja nasprotnika Berlusconijevega in Finijevega populizma. Zato sta se priključila Oljki. V nekih drugih razmerah ne bi nikoli končala v levosredinski vladi. Še več, založnik in steber italijanske desnice zadnjih petdesetih let, Indro Montanelli, je na zadnjih volitvah podprl levosredinsko koalicijo. Seveda so to moderni desničarji. Berlusconi in Fini bi bila kje drugje postavljena na obrobje." Urednik revije Ideazione pa opisuje izide zadnjih volitev tudi z drugega zornega kota: "Zmaga levice je jasna. To je rezultat v procesu tranzicije, ki še ni dokončana. Levica se je bolje pripravila in uporabila vse oblike prevar. Desnica je izgubila, ker je dajala občutek, da ne bo mogla uresničiti vseh obljub. Hkrati pa je pozabila na načelnost in ta je na severu pomembna. Tam je tudi izgubila volitve. Ne na jugu in ne proti levici, ampak proti Severni ligi. Glasovi za Bossija so glasovi volilcev, kjer je želja po obnovi drugačna kot na jugu. Na jugu pričakujejo obnovo od zgoraj, ki bi jo vodila država. Na severu hočejo modernost, manj birokracije in dobro delovanje javnega sektorja, ki močno zaostaja za zahodnoevropskim. To je leta 1994 obljubil Berlusconi in glasovali so zanj, sedaj so se ustrašili, da jim tega ne bo mogel dati. Pri Bertinottijevem uspehu pa je vidno, da je Italija dežela velikih razlik in dokler bodo takšne, bo komunistična ideja vedno prisotna. al je Bertinotti svoje glasove dal Oljki in s tem prevaral volilce, ki niso hoteli glasovati za D'Alemo in njegovo Stranko demokratične levice." Medtem ko je Mennitti mnenja, da je Pol svoboščin izgubil na volitvah zaradi Severne lige, je Paolo Flores D'Arcais prepričan, da so Bossijevi volilci, "tisti, ki nimajo skupne ideološke usmeritve. Glasovi zanj so tudi glasovi levičarjev, tistih ljudi, ki v trenutku jeze vidijo krivca in ne rešitev. Pravijo, da sta kriva Rim in jug. To so glasovi najbogatejšega dela, ki bi rad to ostal in ne želi plačevati davka za krizo na celotnem državnem ozemlju. Podobno kot je bilo s Slovenijo v Jugoslaviji, samo da je šlo pri vas za bolj plemenite stvari, boj za demokracijo. Na severu je tisoče malih podjetij. Tudi na vsakih osem ljudi eno. Torej ima vsaka družina svoje podjetje. Pri tem, da so veliko delali in plačevali davke, jim je država dajala malo. Glasovi za Bossija so bili glasovi jeze in ne neke politične orientacije. Moč Komunistične prenove pa bo po moje v prihodnje odvisna od Prodijevega vladanja. Če bo vlada uspešna, bo malo točk, na katerih bi jo komunisti izpodbijali, če ne bo uspešna, pa lahko postanejo komunisti še pomembnejši dejavnik v italijanski politiki".