Družbene strukture si ne kaže predstavljati kot nekakšne konceptualne mreže, v kateri naj bi se kobacali njeni pripadniki in pripadnice kot kakšne ujete muhe, ki bi jih pred smrtjo od duhovne podhranjenosti in telesne lakote reševalo samo delo, pri delu pa bi pod pritiskom »narave« uporabljali druge in bolj »resnične« mreže. Res, pri delu in v siceršnjem skupnem življenju ljudje uporabljajo razne pojme in pravila – a pomen teh pojmov, pravil itn. ni enkrat za vselej »dan«, ta pomen sploh ni dan, ni zagotovljen, temveč se obnavlja, ponavlja, vzpostavlja in mogoče tudi spreminja z vsako besedo, ki si jo ljudje izmenjajo, z vsakim skupnim početjem, v nenehnem procesu občevanja, ki je družbeni proces kakor vsi drugi družbeni procesi, le da je pri vsakem drugem družbenem procesu zmerom zraven, je razsežnost vseh družbenih praks. Pojme in pravila z njihovim pomenom vred, a tudi z njihovimi drugimi razsežnostmi59, je treba – kakor vsako institucijo – ves čas reproducirati. V procesu reprodukcije pa je dosti prostora tudi za spremembo.