V nedrje kinozvočenj je prišel nemški večmedijski in zvočni umetnik, vodja priznane založbe Raster Noton Carsten Nicolai , tokrat kot Alva Noto s svojim zadnjim projektom Xerrox. V njem se Nicolai sprašuje o relaciji izvirnika in reprodukcije v dobi, ki temelji na neskončni reprodukciji; zastavlja vprašanja, ki jih je že na začetku prejšnjega stoletja izjemno reflektiral Walter Benjamin, in jih vnaša v umetniško okolje sodobne elektronske glasbe. Na nastopu smo v zvočnem gradivu lahko razbrali ideje, ki sežejo od Erika Satieja z izborom naključnih, mimobežnih vsakdanjih zvokov, Steva Reicha, rahlo spreminjajočih, zamikajočih, ponavljajočih struktur do ambientalne glasbe Briana Ena. Če je Nicolai dosleden konceptualist, ki v glasbi sledi premisam minimalistične glasbe in jih danes vnaša v sodoben digitalni zvočni milje mimo skrajno repetitivne, na pulz okleščene estetike techno glasbe, se na nastopu v razpršenosti, razdvojenosti glasbe na šum in bolj »romantizirane« melodične vzorce izvorna ideja projekta Xerrox (s procesom reprodukcije priti do popolnoma novih zvočnih entitet) delno izgubi.