Nujno je spoznati, da poskušati razumeti vzroke jeze in grenkobe, ki jo ljudje občutijo do vas, še ne pomeni, da opravičujete njihovo vedenje. Konkreten primer, recimo: ko je Osama bin Laden razglasil vojno proti Ameriki, ni rekel: »Sovražim vso zahodno civilizacijo, hočem uničiti vso zahodno civilizacijo.« Ne, imel je štiri specifične zahteve – naj Američani umaknejo svoje baze iz Savdske Arabije, naj bo odnos Zahoda do Izraela in Palestine bolj uravnotežen itn. Njegove zahteve so bile dokaj razumne. Če bi Zahod odgovoril: »To je nemogoče, zahtevate preveč, a se bomo potrudili in naredili vsaj nekaj,« potem se 11. september ne bi zgodil. Če bi poslušali, ne pa takoj demonizirali, takoj zavračali, takoj rekli: »Teh ljudi ne smemo poslušati, če bomo prisluhnili le besedi teh zlobnežev, bomo takoj postali pokvarjeni.« Kajti kar je tako zanimivo v primerjavi s procesi proti čarovnicam, je, da teroristi niso le zlobni, niso le slabi ljudje, kot sva lahko vi in jaz. So Zlobni z velikim Z, nekako so povezani z nedojemljivo silo, ki spodkopava celotno našo civilizacijo, kot je nekdaj veljalo za čarovnice. Gre za zaroto Zla proti našemu svetu. Teroristi so torej hudičevi zavezniki. In če imate opravka z ljudmi, ki so hudičevi zavezniki, ne smete prisluhniti ničemur, kar pravijo, saj so tako premeteni, da vas bodo takoj uročili. Namesto tega pa bi lahko trezneje ugotovili: »Veliko terorizma vznikne v revnih, brezposelnih, slabo izobraženih, heroin proizvajajočih delih sveta.« Namesto da zapravljamo milijone dolarjev in funtov za orožje, recimo da bi jih namenili izboljšanju kmetijstva, političnih, zdravstvenih in izobraževalnih sistemov v revnih državah … Bi ne bilo to morda učinkoviteje? A Zahod se nasilju skoraj vedno postavi po robu z nasiljem, kar vodi v le še hujše nasilje. Nikoli se ne naučimo, kot bi se lahko na primeru Vietnama, da nasilje rojeva nasilje. Mnogo politikov to seveda zelo veseli, ker pomeni še več denarja v njihovih žepih.