sla, ravno zaradi te »nevidne sile«, ki pravzaprav povzdiguje pomen tovrstnih aplikacij in jih legitimira in celo institucionalizira. Facebook je v bližini našega širšega dojemanja najprej »razburil« s spletno gonjo proti hrvaškemu premierju Sanaderju. Fascinacijo nad spletnimi skupnosti, ki se združujejo v okviru Facebook skupin, je pravzaprav vzbudil represivni moment, mediji in širša javnost so se namreč za fenomen začeli zanimati po aretaciji domnevnega ustvarjalca in administratorja protivladno nastrojene spletne skupine, ki so ga hrvaške oblasti obravnavale zaradi suma sovražnega govora. Zanimiv je torej impulz – represija, ki diši po oddaljenih časih bojev za človekove pravice in demokracijo v tem okolju. Podobnost je vidna na več nivojih, v sociološkem kontekstu pa je pojavoma skupna reakcija, ki jo je sprožila represija – torej zanimanje. Tudi v slovenskem prostoru se je Facebook institucionaliziral v političnih vsebinah. Potem ko se je ne preveč množično »pojavil« kot komunikacijsko orodje v letošnji volilni kampanji, je pozornost nase skoraj spektakularno pritegnil ob imenovanju Dimitrija Rupla v službo v kabinetu predsednika vlade. Politična anomalija je svoj odgovor dobila prav na svetovnem spletu s skupnostjo več 10.000 registriranih nasprotnikov Pahorjeve odločitve. Mediji so se na nek način okoristili te virtualne moči in z njo nadgradili svojo družbeno vlogo. Precedenčna reakcija pa že zaradi svoje definicije povzroči plaz. Mediji so tako prej omenjen vzgib sprejeli za svojega in pa preverili tudi na primeru zaostritve odnosov med Slovenijo in Hrvaško, ko so relativno izredno pozornost namenjali razvoju in gibanju komunikacije o tej temi na svetovnem spletu, tako kvantitativno v obliki količine »spletnih duš«, ki so z zaporedjem klikov izrazile določeno mnenje, kot tudi v kvalitativnem smislu z izvlečkom izraženih mnenj. Na žalost pa so mediji večkrat izgubili kompas pri obravnavi spletnega javnega mnenja in ga prenesli preveč neprevidno in selektivno. Ko je Facebook prevzel legitimnost javnega mnenja, je v novo dimenzijo vstopil celoten kompleks njegovih vsebin, pri čemer je medijska selekcija brutalna. Izbor specifičnih tem v gomili vsebine kriči po integraciji širšega tematskega kroga in daje tudi nove razsežnosti diskusiji o »varnosti« in sovražnem govoru na svetovnem spletu, ki je predvsem zaradi narave spletne demokracije problem, s katerim se strokovnjaki za informacijsko družbo intenzivno ukvarjajo že dlje časa (Slovenija je ministrstvo za informacijsko družbo, ki je delovalo le štiri leta, ukinila leta 2005!?). S še sprejemljivo mero osladnosti bi lahko torej rekli, da je tudi Slovenija začela proces integracije internetne demokracije. V nadaljevanju je nujno piljenje orodij in definicij takšnega razvoja, ki lahko nevtralizira negativne smeri in usmerja »zdravo« uporabo komunikacij svetovnega spleta, ki jih lahko omogoči predvsem razumevanje nove družbe. Pri tem nas zmore voditi preprosto dejstvo, da konzumirati še ne pomeni razumeti. Nenazadnje, tudi televizija je bila nevarna, dokler je nismo razumeli.