vernih, kakršna je bila srednjeveška, družba lastnikov kakor pri Locku, družba, ki je nenehno vpletena v proces pridobivanja kakor pri Hobbesu, družba proizvajalcev kakor pri Marxu, družba imetnikov zaposlitve kakor v naši družbi ali družba delavcev kakor v socialističnih in komunističnih državah. V vseh teh primerih je svoboda … družbe tista, ki zahteva in utemelji omejitve politične oblasti. Svoboda je postavljena v družbeno, sila ali nasilje postane monopol oblasti« (Arendt 1959: 31; prim. slov. prev. 1996: 33). Tudi to je, podobno kakor zaveza moralni enakosti, eden od primerov, ko je liberalizem preprosto zmagal v zgodovinskem spopadu in zato vsako nadaljnje razpravljanje nekako poteka v okviru temeljnih liberalnih zavzemanj. Da bi pojasnili sodobno ravnodušnost do intrinzičnih vrednot politične udeležbe, republikanci pogosto trdijo, da je današnje politično življenje, če ga primerjamo z dejavnim državljanstvom denimo starih Grkov, osiromašeno. Obseg političnega življenja je postal prevelik, preveč ga je zmanipuliral denar ali pa ga preveč upravljajo mediji in v njem pretirano prevladujejo »izvedenci«, da bi lahko zadovoljil večino državljanov. Če bi lahko ustvarili forume političnega delovanja, ki bi bili bolj po meri človeka (takšna je bila politika fizične prisotnosti starih Grkov), in če bi preprečili, da bi te forume zasegli imperativi denarja, medijskega zabavljaštva in birokratskega izvedenstva, bi bila v skladu s tem pogledom politika za ljudi bolj izpolnjujoča, kakor je zdaj. Ta republikanski argument v prid nastanka manj obsežnih političnih forumov se lepo prepleta z argumenti deliberativnih demokratov, ki takšne forume prav tako zagovarjajo kot najboljši način, kako v osrčje političnega procesa postaviti »javni pogovor«, ne pa »zasebno glasovanje«. Iz tega zornega kota je največji problem aristotelskega republikanizma v bistvu problem tranzicije. Če bi forumi demokratične presoje že obstajali, bi ljudje udeležbo v njih doživljali kot nagrado. A kako od tod priti tjakaj? Ljudje, ki jim zdaj koristi vladavina denarja, izvedenstva in medijskih ratingov, svojih položajev moči ne bodo opustili prostovoljno. Do potrebnih političnih reform bo zato prišlo le, če bodo povprečni državljani sodelovali in agitirali za reforme, ki bodo okrepile njihovo vlogo v političnem procesu. 419