No, ampak pri nas tistega ponedeljka mraza še ni bilo čutiti. Medtem ko sva divjala od Mačkove proti Mostam po mojo rusko vizo (po neki čudni logiki jih izdajajo le v tej občini, pa če ima človek kakšno zvezo z njo ali ne), je sonce prav prijetno grelo, stare kmečke ženice so na Tromostovju prodajale telohe, Primorci pa na trgu zgodnji regrat. Hudir naju je objel po predivjani Avstriji, ko sva se pogreznila v slovaške ravnice, ki se razpirajo v neskončne poljske loge, ti pa naprej v enako širne beloruske gozdove. Neki čuden hladen piš zaveje čez te kraje, bržčas porojen nekje daleč v Sibiriji. Ta mraz ima prav poseben vonj in otip (seveda, če je pri mrazu sploh mogoče govoriti o teh lastnostih), vsakič, ko me objame, me namreč tako nezadržno spominja na socializem, da oba kar enačim, obenem pa dela vse te daljave tako enake, da ima človek občutek, da se še vedno mota po eni sami veliki državi, čeprav so ravnice zdaj poljske, drugič beloruske, ruske ali ukrajinske. Ja, pa smo spet v socializmu, sem melanholično zavzdihnil, čeprav ga ni bilo nikjer mogoče konkretno videti. Le brezovi in hrastovi logi, posejani med lesketavo zaledenelimi ribniki in lužami po vsej širni, le rahlo valoviti, s snegom pobeljeni ravnici, so ure in ure bežali mimo naju, vedno znova vstajali iz neskončnosti pred nama in se tam zadaj nekje sesedali v prav takšno neskončnost. Nad vsem tem je v polmegli tiho ždela luna, okrašena z rahlo mavričastimi krogi svetlobe. Pravzaprav sem se imel zelo lepo, čeprav te taka pokrajina vedno navda z rahlo, a sladko otožnostjo; v avtomobilu je bilo toplo, sedež mehko udoben, v žepu še vedno nekaj denarja (to je na potovanju seveda strašno pomembno), škatlice polne najfinejših ameriških cigaret in steklenica zvrhano polna žganja. (Sploh pa sem že večkrat poudaril, da vsaka pokrajina dobesedno sama od sebe hlepeče zahteva natanko določeno pijačo, ki se res povsem sklada z njenim značajem, ostale, ki neznansko teknejo kje drugje, pa v takšnem okolju delujejo zgolj moteče. Za planjave nekdanje Sovjetske zveze je to brez dvoma rezek in oster šnops. Tiste konzerve piva, ki so se mi motale pod nogami, sem odpiral zgolj zaradi poplakovanja. Velja pa pripomniti, da nekaj podobnega velja tudi za jezike. Ruščina je, na primer, tipično pijanski jezik; osebno v treznem stanju po rusko zgolj motovilim, kadar pa sem v rožicah, mi neustavljivo steče, in to celo s povsem pravilnim naglasom. Poznam tudi osebe, ki do določenega trenutka sploh še niso spregovorile v tem jeziku, a sta se jim, ob kakšnem šašliku in zaužitju, denimo, vsaj tisoč miligramov vodke, nenadoma razprla tako velikanski besedni zaklad kot vse skrivnosti zapletene gramatike ruskega jezika. Pa niso samo prepevali ruskih narodnih, to pač moram pripomniti, saj rjoveti zna skoraj vsakdo, ne, nasprotno, povsem suvereno so se spuščali v seriozne razprave o problemih tranzicije nekdanjih socialističnih dežel v tržno gospodarstvo.)