Že od razsvetljenstva naprej je ta problem pestil vso Evropo pred tem časom so bili stiki tako maloštevilni, redki, da so povrh vsega še zaradi napačnih interpretacij bile podobe enih o drugih močno izkrivljene, začenši z Marcom Polom v 13. stoletju. Zanimiv pa je njegov sodobnik Odorik iz Pordenona, ki je bil verjetno slovenskega rodu. Njegovo delo je bilo zanimivo tudi za same Kitajce in so ga prevedli v kitajščino. Zapisal je dogodke, ki so jih potem Kitajci vnesli v svoj zgodovinski zapis. Kitajski zgodovinarji so namreč zapisovali usode cesarskih dinastij, dogodki iz vsakdanjega življenja pa so bili zanje nepomembni in jih niso obravnavali. Odorika je recimo očarala uporaba papirnatega denarja, ki ga Evropa 13. stoletja še ni poznala, ali pa sistem pošte, ki je delovala na velikih območjih kitajskega imperija. Evropejci so menili, da se dinastični cikli pri Kitajcih pač ponavljajo in da nimajo tistega razvoja, kot ga je imela Evropa. Klasični evropocentrizem pač. Šele ob koncu 19. stoletja so sinologi resneje začeli preučevati stara kitajska besedila, v 20. letih 20. stoletja pa je silovit svetovni razmah sprožilo več arheoloških najdb, med njimi najdba t. i. pekinškega človeka v vasi Zhoukoudian blizu Pekinga. S tem se je Kitajska kot samosvoj civilizacijski krog vključila tudi v prazgodovino človeške vrste na planetu Zemlja.