Po krajšem premisleku je Kib iz posebej označene mape odbral tri ali štiri pisma Sagata mlajšega, ki so izvirala še iz tiste davne dobe, ko je Justin kot vedno lačni študent biokibernetike kar pogosto pisal svojemu očetu, največkrat s prošnjo za denar. Kib je razgrnil pisma predse, jih čedno poravnal in znižal namizno svetilko toliko, da so bila v središču bleščeče osvetljenega kroga. Potem je izbrskal eno od primernih pisal ter z naglimi, samozavestnimi gibi napisal nekaj besed na polo pisalnega papirja. Saj bo menda še kar dobro šlo, si je rekel Kib, ko je kritično pregledal svoj prvi poskus; samo za črki k in p se mora še malce izuriti. No, mogoče tudi za tisti čudno zaviti veliki S.