Jerene ga je odkrila po naključju. Neko popoldne je delala v knjižnici - pravzaprav je le zapravljala čas -, brskala je po indeksih psihoanalitičnih revij in razprav in iskala nekaj, karkoli, kar bi ji dalo oporišče, novo podlago, kar bi razsvetlilo pot iz mamutske, zmedene disertacije, v kateri se je izgubljala. V sedmih letih je že ducatkrat spremenila temo - od zapostavljanja otrok do fenomenologije posvojitve in do izgubljenih jezikov, v katerih v svojih spalnicah brbljajo otroci. Še zmeraj so ji podaljševali štipendiranje in zdelo se je, da ga bodo podaljševali v neskončnost, kajti veliko profesorjev na filozofiji jo je imelo za neizdelanega genija, za velikega filozofskega duha, drugi pa so se bali, da se ji bo zmračilo, če ji bodo zavrnili prošnjo za denar, bali so se, da bo prišla s puško s prirezano cevjo in jim razstrelila možgane, tako kot tisti zblazneli podiplomski študent matematike s Stanforda. Ko je nekoliko zdolgočasena sledila indeksu in pričela premišljati o kosilu, je prebrala povzetek raziskovalnega poročila, ki jo je vznemiril. Poročilo je bilo v zborniku psihoanalitičnih razprav, spravljenem na zakotni polici. Sledila je markacijam bibliotečnih številk; vzela knjigo s police; prvič prebrala poročilo nanagloma, rahlo živčno, preskakovala je stavke, da bi izsledila tezo, kakor se je priučila že pred davnimi časi. Nato ga je prebrala znova, počasi. Ko je prišla do konca, je dihala neenakomerno, glasno, z nogo je udarjala ritem po temni kovinski knjižni polici, srce ji je bobnelo.