V družbi prodajalke sem preživela praktično vse življenje – mila mi mati je večino svoje dosedanje delovne dobe preživela v takih ali drugačnih prodajalnah. Njenega občasnega tarnanja nad napornostjo dela sicer nisem nikoli podcenjevala, a priznam, da si ga nisem nikoli predstavljala. Spomnim pa se, da se je v naši hiši besedo »inventura« izgovarjalo nekako z istim temačnim prizvokom v glasu kot npr. besedo »rubež« ali pa »tumor«. Inventura je pomenila, da bodo oča za en dan privzeli status samohranilca, da bo deca brez skrbnega materinskega nadzora cel povsem izgubljeno tavala po hiši ter da bodo mati prišli iz službe fizično in psihično uničeni in posledično nerazpoloženi za naše gospodinjske prekrške, kot so nepospravljena kuhinja, razmetane obleke ter drobtine na mizi.