je lik neodziven in ne morete vzpostaviti občutka sozvočja z arhetipom, potem mogoče ta vzorec ni najboljši kandidat za vašo oporno skupino dvanajsterice. Vaš cilj je dokopati se do občutka nagonske odobritve, ki bo potrdil, da imate energijsko zvezo s tem vzorcem, stik predvsem s svojimi čakrami in ne toliko z možgani. Postopek vzpostavljanja pristne vezi z arhetipom lahko okrepite tudi s prebiranjem mitov, verskega izročila, pravljic, legend in drugih del klasične književnosti ali filmov, v katerih nastopajo. Dodatek h knjigi navaja več predlogov. V teh arhetipskih pustolovščinah ljudje pogosto odkrijejo preizkušnjo ali čudežnost, enako tisti, ki jo doživljajo v lastnem življenju, le da je rahlo zastrta z metaforičnimi ali domišljijskimi prijemi. Na primer, moški, ki nikakor ne zmorejo zapustiti starševskega doma in prestopiti v odraslost ter priznavajo, da nekaj v njih noče odrasti in prevzeti osebne odgovornosti, pogosto prepoznavajo, da so sodobna različica Petra Pana ali pa Letečega dečka, o katerem je pisal John Lee. Ti književni liki so predstavniki Večnega dečka, tistega Otrokovega vidika, ki mu v psihologiji pravimo puer aeternus. Med najbolj popularnimi ženskimi arhetipi je Kraljica, izbira, ki vsebuje marsikakšen zapleten prizvok. Ženska si izbere Kraljico, ker hoče videti sebe kot osebo, ki v svojem okolju, naj bo to služba ali pa dom, deli ukaze; hlepi po nadzoru brez priziva (dva sodobna primera Kraljice, ki se prilegata temu profilu, sta Leona Helmsley in Evita Perón). Njena vladavina običajno zaobsega partnerja in ženske pogosto izražajo svojo nadvlado nad njimi s poniževalnim ali pa sarkastičnim prizvokom v glasu. »Oh, seveda,« bi rekla takšna ženska, »njemu je povsem jasno, da sem Kraljica.« Ženske se zelo poredko opišejo ali vidijo v vlogi dobrohotne, srečne ali igrive kraljice, kar je že samo na sebi družbena drža, ki marsikaj pove. Kadar razlagajo svoje kraljevske lastnosti, se večkrat zgodi, da postane njihovo obnašanje napadalno, kakor da bi se branile pred možnostjo moške premoči. Kraljice so po navadi oblastni arhetipi, ki terjajo popoln nadzor nad vsemi na svojem dvoru - posebno pa nad moškimi. Glavnino klasičnih pravljic so napisali moški in v teh zgodbah so Kraljice portretirane iz neugodnega zornega kota. Vzemimo primer Kraljice iz pravljice o Sneguljčici, ki zaukaže lovcu, naj namesto nje umori prelepo deklico. Iz tega bi lahko sklepali, da Kraljice ogrožajo moško moč in da jih avtorji moškega spola v