Kot strela z jasnega je udarila diagnoza difuzni velikocelični limfom ob že diagnosticiranih karcinomskih spremembah na koži. Zaradi imunosupresivnih zdravil, ki jih morajo transplantiranci jemati vse preostalo življenje, da telo ne zavrne presadka, pade odpornost proti okužbam in se poveča nevarnost raka. Mož je bil operiran na trebušni slinavki in posledično petnajst dni v komi. Nikoli ne bom pozabila zevajočih ust zaradi intubacije, praznega pogleda in nobene reakcije. Zdravniki so mi pojasnili, da ne vedo, kaj bo z njim, ali se bo sploh še zbudil; če se bo, bodo morda prizadeti možgani. Na vprašanje, ali naj mu govorim, je bil odgovor: » Škoditi mu ne more!«. Tako sem ga obiskovala, govorila in čakala, čakala, ne več prepričana v uspeh. Reševala me je služba, a veliko neprespanih noči sem si želela, da bi bilo vsega že enkrat konec. Kot pravi moja prijateljica, človek ni jeklo, ki se ukrivi. Zbudil se je, možgani so delali, zdravljen je bil s kemoterapijo. Ponovno bolnišnica, dom, bolnišnica, slabo stanje in počutje, depresivnost, žalost, lepih besed je zmanjkalo. Po dveh letih sva ponovno poskušala normalno zaživeti in si privoščila več potovanj letno, kot da nekam hitiva in se nama mudi.