Aleksander Škorc Bilo je pred leti na snežnem stadionu neke skakalnice. Naš veliki šampion je dobil tekmo in pozneje stopil pred kamero. Lik nasmejanega junaka je zmotila glava nekakšne opice, ki se je priplazila nekje od spodaj in nekontrolirano zaplula po ekranu. Nato je debelo pogledala v kamero, ki je neusmiljeno razkrila bedno stanje omenjene glave, katero je nekdo očitno „dopingiral“ z neko zelo učinkovito substanco. Nato se je glava obrnila proti obrazu junaka in skozi režečase slinasta usta zakrakala vanj. Junak je rahlo odskočil, si diskretno obrisal obraz in zajel svežega zraka, saj ga je z alkoholnimi hlapi nasičena živalska sapa grozila onesvestiti. Gledalci smo imeli svoj cirkus, opica se je počutila človeško, le junak je bil nekoliko žalosten, ker se nihče ni znal dostojno veseliti z njim. Ni čudno torej, da je pozneje rad nekoliko pogledal v vrček za pivo. Je hotel pač ugotoviti, kakšna skrivnost žene njegove takratne skrbnike in premnoge spremljevalce v nebrzdano goltanje opojnih tekočin. Zgledi vlečejo, pravijo. Se je pa opica, ki se je medtem prelevila v športnega reporterja, začuda takoj oglasila in s ploho plehkih, zahrbtnih kritik opljuvala junaka, kateremu vsemu navkljub ne bo nikoli segla niti do nohta na mezincu leve noge. In potem se je zgodila Jolanda. Reporter se je zopet nemudoma prelevil v opico in pošteno „opljuval“ športnico, češ, saj sem vedel, že od nekdaj se dopingira. Nacionalna sramota! Zaradi potočenih solza jo je poslal med baletnike in izvrgel še kup oslarij, kakršne zmorejo izpljuniti le z zavistjo in s celičnim razkrojem prizadeti možgani. Lepo bi bilo, ko bi omenjenega „pljuvalca“ kdo začel redno testirati, ga zaradi uživanja opojnih substanc ustrezno sankcionirati ali pa mu vsaj nastaviti ogledalo, bi v njem pomotoma opazil odsev lastne bede in pokvarjene izkrivljenosti, začel pljuvati po sebi in se z nekoliko sreče utopil v lastnih izločkih. Četudi je Jolanda kaj „vzela“, gre upati, da bo prav zaradi omenjene„kreature“ in njemu podobnih dokazala nedolžnost, spremenila poklic in učila otroke, kako je biti uspešen in slaven pravzaprav dokaj žalostno, hitro minljivo ter polno lažnega blišča in razblinjenih praznih upov. Hkrati pa jih lahko opozori na množico tistih, katerih vrhunec življenja in skrajni duhovni domet je doživeti in uživati v padcu zvezde, ki jim jo je s kamenjem in pljunki uspelo sklatiti z - njim sicer popolnoma nedosegljivega - nebeškega svoda.