Znanci iz vodstev nekdanjih Demosovih strank so mi povedali, da je bil g. Bučar leta 1990 predviden za ljubljanskega župana. Po prevzemu pomembnejše funkcije v parlamentu pa je sicer ostal član mestne skupščine, vendar se sej, dokler so se le-te še vršile, v glavnem ni udeleževal. Tudi s svojo politično avtoriteto ni pomagal preprečiti razmaha nelegalne prakse (brez odločanja in nadzora skupščine, brez potrjenega poročila, brez kakršnegakoli sodelovanja oz. usklajevanja med petimi ljubljanskimi občinami itd.) G. Bučar tudi ni povzdignil glasu, ko je član Izvršnega sveta SML dal požagati simbolne jambore na mestih nekdanjih okupatorskih »blokov« in s tem prizadeti integriteto ureditve enkratnega spomenika odpora proti okupatorju, Poti spominov in tovarištva. G Bučar, ki je bil sam udeleženec NOB, ni povzdignil glasu, ko so neke noči odstranili spominski kamen pri Stolnici in potem lagali o popravilu na podoben način kot pri jamborih PST. (Mimogrede: ta kamen je obeleževal enega od krajev ženskih demonstracij v začetku leta 1943, o katerih smo po pregledu arhivskega gradiva ugotovili, da jih ni organizirala Partija, temveč, da so eden od znakov spontanega odpora proti divjanju okupatorja.) G. Bučar kot član mestne skupščine ni protestiral ob odstranitvi odlikovanja Mesta junaka iz vitrine in spominske plošče osvoboditve s stene v 1. nadstropju Mestne hiše…