Olimpija je končno našla igro in se začela približevati svojemu dolgoročnemu cilju, osvojitvi osmega mesta, ki še pelje v končnico avstrijskega prvenstva. Seveda gre tu za osnovni načrt, ki pa bo skoraj gotovo presežen. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo »tujska legija« povsem unesla in začela rušiti nasprotnike. Vrnitev Todda Elika je očitno preporodila celotno moštvo, saj so se razigrali tudi branilci, ki so dodobra prerešetali mrežo Gradca. Akcije so spet bolj podobne lanskim in zdi se, da bomo priče novemu pohodu zmajev, ki imajo resnično veliko srce. Še bolj razveseljivo je dejstvo, da se je vrnila publika, ki očitno ni pozabila svetlih trenutkov iz minule sezone. Sicer pa hokejska tradicija v naši prestolnici nikdar ni bila vprašljiva, zato se kakšnega posebnega osipa med zvestimi privrženci hokejistov Olimpije ni bilo bati. Tudi večinsko mednarodna zasedba ni vzela navijaškega žara, ki je skorajda edinstven v tem delu Evrope. Navijači Olimpije ne delajo razlik med igralci, ki oblečejo dres svetega kluba, le da so dovolj srčni in borbeni. Odnos do domačih junakov, ki so že dolgo tega dosegli status legend, na eni in prišlekov iz tujine na drugi strani, je popolnoma enak. To pa je, kot kaže, všeč tujcem, ki se zelo hitro poistovetijo z novim klubom in okoljem, v katerega so prišli. Nekateri so se celo malce preveč sprostili, toda tudi to je del hokeja, ki je vse prej kot asketski šport. Po pijanosti navadno pride streznitev, ki je lahko tudi konstruktivna. Očitno so se prvi zvezdniki moštva odločili, da gredo še enkrat od začetka. Vrnitve odpisanih so se razveselili celo jeseniški navijači, ki se zavedajo, da brez zelene nevarnosti ni pravega adrenalina na relaciji Tivoli – Podmežakla. Kot sedaj stojijo stvari, se lahko v tej sezoni nadejamo tudi velikega spopada na domačih tleh. Jeseničani si bodo težko privoščili tako strm padec forme kot pred letom, ko so po frenetičnem začetku popolnoma popustili. Tokrat je moštvo precej bolj kompaktno in zapolnjeno, tako da si česa takega res ne smejo privoščiti. Finale državnega prvenstva je vendarle dogodek, ki daje smisel slovenskemu hokeju, za katerega lahko zdaj z gotovostjo trdimo, da je pravi mali čudež. S takšno infrastrukturo, ob tako majhni bazi igralcev, so tovrstni uspehi resnično nekaj izjemnega. Vsega tega pa ne bi bilo brez edinega pravega derbija, ki je še ostal slovenskemu športu. Avstrijska liga je prinesla veliko dobrega za naš hokej, ki pa bi lahko ostal brez prave substance.