Predstavljajte si svetlobni žarek, ki pade pravokotno na zrcalo A, se na njem odbije na drugo zrcalo B in od tod spet natanko nazaj. Če obe zrcali mirujeta, bi se, vsaj teoretično, žarek med njima odbijal brez konca. Če pa zrcalo A hitro vrtimo, bo žarek po odboju na zrcalu B naletel na nekoliko zasukano zrcalo A in se ne bo več odbil nazaj, temveč vstran. Iz hitrosti vrtenja zrcala, iz celotne poti žarka in njegovega zasuka je francoski fizik Jean Bernard Leon Foucault (rojen 18. septembra 1819 - umrl 11. februarja 1868) določil hitrost svetlobe z dotlej nedoseženo natančnostjo. Foucault je šel pri tem še naprej. S svojo metodo zrcal je izmeril tudi hitrost svetlobe v vodi in drugih prozornih snoveh. Leta 1853 je z meritvijo dognal, da je hitrost svetlobe v vodi manjša od hitrosti v zraku, in to je bil močan dokaz za valovno teorijo. Njegovo ime se največkrat omenja v zvezi z vrsto izredno dramatičnih poskusov iz leta 1851 in iz poznejših časov. Z veliko nihajko, ki je bila obešena prav na vrhu pariškega Panteona, je dokazal vsem nevernim Tomažem, da se Zemlja vrti. Nihalo je bila železna krogla s premerom 60 centimetrov. Na spodnji strani je bila opremljena z ostjo, ki je segala skoraj tik do tal in tako zarisala svojo pot v pesek, s katerim so bila posuta tla. Kroglo so potegnili vstran in jo z vrvico privezali k steni. Poskrbeli so, da bi se zgradba in zrak v njej čim manj tresla in tako čim manj motila nihanje velikega nihala. Ko se je vse pomirilo, so vrvico prežgali (če bi jo prerezali, bi sunek škarij zmotil nihanje) in nihalo se je spustilo v svoj prvi zamah. Počasi je ost nihala začrtavala v pesku vedno nove in nove sledi. Smer nihanja se je sukala natanko toliko, kolikor je napovedoval račun za geografsko širino Pariza. Gledalci so dobesedno spremljali vrtenje Zemlje pod nihalom. Cel obrat je trajal 31 ur in 47 minut.