Smrt. Čeprav lahko razumemo, kako težavni, že kar neznosni, se zdijo svojcem, domovom in bolnišnicam dementni starčki in starke, bi bilo nedvomno nevarno, če bi kar vsem namenili tako radikalno terapijo, kakršne je bila na zaprtem oddelku ljubljanske psihiatrične klinike obilno deležna Tatjana Gogala. Vsako novo zdravilo, s katerim so, kot je videti, blažili stranske učinke prejšnjega (po prvem pomirjevalu, uspavalu in antimigreniku, ki se, je v strokovni literaturi prebral bolničin sin, sploh ne smeta kombinirati, je dobila nevroleptik haldol, ko se zaradi njega ni več mogla postaviti na noge, pa so ji predpisali še nov nevroleptik in še eno uspavalo), jo je še bolj dotolklo, tako da je bila po vsakem sicer res še korak bliže zaželeni mirnosti, vendar tudi smrti. Med tretjim in petim decembrom, ko je v sprejemni ambulanti infekcijske klinike, kamor je prišla izsušena, vročična, z znaki pljučnice in gnojnega meningitisa, čeprav je pred »zdravljenjem« sama, celo preživahno, hodila naokrog, v razdelku epikriza sicer ni zaznamkov, je pa iz nekajvrstičnih, na roko pisanih poročil medicinskih sester mogoče razbrati, da je nekdanja navdušena športnica zadnje tri dni umirala, morda celo privezana na posteljo, sama in v mukah. »Bolnica se neprestano obrača na hrbet,« beremo v opisu predzadnje noči Tatjane Gogala, »pri obračanju močno stoka in toži o bolečinah.« O lajšanju teh bolečin ni podatkov, smrti, deveti dan po prihodu, je prav tako namenjenih samo nekaj besed: »Bolnica je po zajtrku pričela težje dihati, dežurni dr. ordiniral aspegic 0,5 mg inv. Takoj je bila odpeljana na infekcijsko kliniko, tam pa je umrla ob 13.20.« Ker se je bolnišnica kljub sumu, da je imela Tatjana Gogala kar dve nalezljivi bolezni, odpovedala obdukciji, se ne ve čisto gotovo, zaradi katere od kar petih diagnoz, omenjenih v infekcijskem izvidu, je umrla. Borut Gogala pa je skoraj prepričan, ne, Borut Gogala pa je popolnoma prepričan, da je njegovo mamo ubilo domnevno »zdravljenje«, ne ena, temveč kombinacija farmakoloških učinkovin, ki so ji jih porivali v usta, želodec in kri, ne da bi enkrat samkrat preverili, kako se odziva nanje že haldol, ki ovira prenos živčnih signalov, lahko povzroči nevroleptični maligni sindrom, pogosto usodno sesutje živčnega sistema, Tatjana Gogala pa je takih učinkovin dobivala celo več. Da bi jo umirili? Da bi jo ukrotili? Pokojničin sin ne razume: »Pa saj menda ne bomo le zaradi udobja drugih duševno opešanim starim ljudem dajali smrtno nevarnih zdravil, ki za povrh njihovo stanje lahko celo poslabšajo?«