Bistvena razlika in za marsikoga pomembna prednost je v količini denarja, ki jo kot kupec lahko zbereš, kadar se odločaš med lizingom in posojilom. Lizinška podjetja so največkrat pripravljena financirati nakup z 20- do 30- odstotno lastno udeležbo. Običajna omejitev za stanovanjsko posojilo v banki je, da mesečna anuiteta ne presega tretjine tekočih prihodkov, pri hipotekarnem jamstvu (in predvsem pri višjih povprečnih dohodkih) je veliko bank pripravljenih anuiteto dvigniti približno do polovice prilivov. To pomeni, da si posameznik s povprečnimi dohodki s težavo izbori posojilo, ki bi bilo višje od 50 tisoč evrov, tako da si skupaj s privarčevanim denarjem lahko kupi kvečjemu manjše stanovanje. Druga ugodnost lizinga je, da ne zahteva zavarovanja lizingojemalčevega dolga. Pri lizingu je nepremičnina do poplačila dolga last lizinškega podjetja, zato zavarovanje dolga ni potrebno. Nasprotno je kredit zavarovan s plačilom zavarovalne vsote ali hipoteko, to je lahko precej velik strošek (tudi več kot 500 evrov). Tudi cenovno postaja lizing vse bolj enakovreden kreditom. Še zlasti je k dvigu konkurenčnosti lizinga nepremičnin za fizične osebe pripomogel novi zakon o davku na dodano vrednost, ki odpravlja plačilo davka na dodano vrednost na obresti. S tem se lizing in bančno posojilo cenovno izenačujeta. Strankam bi svetoval, naj ne primerjajo samo mesečnih anuitet odplačila, temveč vse stroške, ki so povezani s posojilom ali lizingom. Podrobnosti lahko pokažejo povsem drugačno sliko od pričakovane.