Analna faza, ki razvojno sledi oralni, je seveda rezervirana za branilce – no, jasno da tudi za vratarja. Čeprav je vratar navadno ob svoji »analnosti« tudi falično napadalen – najbolj v svojih izletih iz gola. Da ne bo pomote: analni karakter v psihoanalizi pomeni, določeno skopuškost, redoljubnost in doslednost – tudi trmo. V meta-nogometološkem oziroma psihoanalitičnem jeziku bi se dalo reči, da »analni skopušniki« sadistično uživajo, ko vidijo, da nasprotnik trpi, ko ne dosega zadetkov. Latentni užitek obrambnih igralcev (in vratarjev) zna biti ob tem celo večji od užitka, ki ga doživljajo, ko njihovi soigralci, torej napadalci, dosežejo – bolj rečeno »koitirajo« – gol. Obrambni igralci morajo prvenstveno braniti svoj gol, in to branjenje, to svoje svojevrstno »stiskaštvo«, morajo jemati zelo osebno, torej tudi nezavedno in predvsem simbolno. Zato se zdi nemogoče, da obrambni igralci (z vratarjem) na čelu ne bi imeli »vrnjenih«, torej simbolno transferiranih, analnih psihičnih depojev. Čas infantilnega toaletnega treninga, torej privajanja na kahlico (čistočo), je pri obrambnih igralcih ključen. Za njihovo dobro igro mora biti simbolno aktiviran in oživljen. Gre za »konzervativne« igralce, katerim je (nezavedno) večja vrednota, da ne dajo svojega – svoje »lastnine« – kot da bi sprejeli ponujeno »darilo«. Rojeni (analni) skopušniki svoje »lastnine« nikakor ne dajo (nasprotniku), tujega pa niti ne sprejmejo. Izjema so ofenzivni branilci, ki imajo ob svoji karakterni analnosti močno razvito tudi faličnost, torej napadalnost. Karikirano in simbol(ič)no rečeno: analni obrambni igralci raje ščitijo svojo lastnino (v tem simbolnem primeru žensko), kot da bi nasprotniku »koitirali« (njegovo) žensko – ji zabili (simbolni) gol.