Vprašanje, ki usmerja k takšnemu razmišljanju, je naslednje: zakaj je priljubljenost prej »normalno« prisotnega nogometa v Sloveniji začela strmo upadati ravno v sedemdesetih in osemdesetih letih? Če izključimo možnost naključja, bi namreč težko pojava ne povezali s hkratnim pritokom imigrantov iz tedanjih jugoslovanskih republik ter s tem povezanimi občutki ogroženosti med Slovenci, ki so spodbudili preporod slovenskega nacionalizma. Tu pa je verjetno kritični moment. Ker je nacionalizem po definiciji povezan z občutki nacionalne večvrednosti, se je artikulacija slovenskega nacionalizma lomila na nogometu: tu Slovenci v nekdanji Jugoslaviji pač niso dominirali, niti kot nogometaši niti kot navijači. Da bi se ta kontradikcija, ki je spodkopavala konsistentnost nacionalističnega diskurza, razrešila, je očitno prišlo do zanimivega simbolnega premika na dveh ravneh, ki je problem enostavno zaobšel. Prava raven je bila slovenska prestavitev razumevanja nogometa iz konteksta »normalnega« športa (da ne rečemo športa številka ena, globalno gledano) v interpretativni okvir, ki je delavski izvor nogometa in njegovo poudarjeno »fizično« dimenzijo izkoristil za njegovo diskvalifikacijo v šport, ki naj bi bil izrazito »neumen«. Ob pozornosti, ki je nogometu posvečena po vsem svetu, se to morda sliši nekoliko nenavadno, toda pisec tehle vrstic verjetno ni edini, ki se je moral oziroma se še vedno srečuje z izjavami v slogu, da je nogomet najneumnejši šport na svetu oziroma da so nogometaši arhetip neumnih ljudi.