Živahno je tekel med skalami, skakal z ene na drugo, kakor je stokrat videl Petka, in hitro prišel do tja, kjer se je moral pritisniti k steni in se z vsemi dvajsetimi prsti oprijeti razpok. Ko je prišel v neposreden stik z zemeljskim elementom, je začutil velikansko, vendar nekam sumljivo olajšanje. Roke, noge, vse nago telo je poznalo telo gore, njeno gladkost, njeno prhkost, njeno hrapavost. Z nostalgično zanesenostjo se je posvetil skrbnemu otipavanju kamnine in pri tem samo delno mislil na varnost. Skrb za varnost to je dobro vedel je zdrs v preteklost, strahopetno in bolestno bi odstopil, če ne bi prepad ki mu je kazal hrbet predstavljal druge polovice preizkušnje. Robinson, nekje vmes med zemljo in zrakom, prilepljen na skalo kakor trepetajoč metulj, se je mučil, da bi se obrnil od enega elementa k drugemu. Ko je prišel na sredo skalne stene, se je na palec široki polici, kamor se je lahko uprl z nogami, ustavil in se na pol obrnil v prazno. Oblil ga je mrzel pot, roke so mu postale nevarno drsne. Zaprl je oči, da ne bi videl, kako se pod njim vrtijo skale, po katerih je ravnokar tekel. Potem jih je spet odprl, odločen, da premaga slabost. Pogledal je v nebo, ki je žarelo v zadnjih žarkih zahajajočega sonca. Nekako potolaženemu se je delno povrnila moč. Zavedel se je, da je vrtoglavica samo zemeljska privlačnost, ki jo čuti človek, ki trmasto ostaja geotropičen. Duša se hrepeneče sklanja proti granitnemu, ilovnatemu, kremenčastemu ali skrilastemu dnu, globina ga hkrati straši in privlači, ker v njej sluti mir smrti. Vrtoglavice ne povzroča zračna praznina, ampak čarobna polnost zemeljskih globin. Z obrazom obrnjenim proti nebu je začutil, da bi nad sladkim klicem razmetanih nagrobnih kamnov lahko prevladalo povabilo para albatrosov, ki bratsko plavata med oblaki, rožnato obarvanimi v zadnjih sončnih žarkih. Plezal je naprej, potolažen, zavedajoč se, kam ga bodo peljali naslednji koraki.