Visokorasli nogometaš - v višino meri 190 centimetrov - je prvo profesionalno pogodbo podpisal leta 2001, toda začetek pri Santa Cruzu je bil vse prej kot spodbuden. Na dvaindvajsetih tekmah je zabil le pet golov, kar je za napadalca seveda vse prej kot odličen dosežek, toda kljub temu se mu je uspelo prebiti k velikanu Gremiu. Sledilo je novo razočaranje, saj je za klub odigral le šest tekem, poslovil pa se je celo brez doseženega gola. Leta 2003 se je prvič podal na tuje, ko je podpisal za korejski klub Anyang LG Cheetahs, toda tudi pri trikratnem korejskem državnem prvaku, ki je pred leti že propadel, se ni izkazal. Osem tekem brez gola in Korejci so ga kmalu poslali nazaj domov. »Še vedno je to ena najbolj grenkih izkušenj v mojem življenju,« ne skriva Grafite, ki pa je kmalu le začel opozarjati nase. Dvanajst golov v dresu Goiasa je bilo dovolj, da ga je k sodelovanju zvabil velikan Sao Paulo, toda velika želja po selitvi na tuje je bila ves čas prisotna. »Vsak Brazilec sanja, da bo nekoč zaigral v Evropi. Tudi če igraš za enega od brazilskih velikanov, imaš še vedno težave. Plače zamujajo, pritisk navijačev je ogromen... Pri Sao Paulu sem preživljal čudovite trenutke, toda bili so tudi dogodki, zaradi katerih sem še kako trpel. Februarja 2005 so tako neznanci vdrli v našo družinsko hišo, grozili očetu in bratu ter ugrabili mamo. 'Svojemu sinu povej, da hočemo ves njegov denar!', so zabrusili očetu, a k sreči je policija dobro opravila svoje delo in jih hitro razkrinkala. Mama je bila tako na svobodi že čez 24 ur, toda kljub temu nisem več hotel ostati v Braziliji. Ko je prišla prva ponudba, sem jo sprejel in odšel v Evropo,« zanimivosti kar iz rokava stresa 30-letnik, ki je potepanje po stari celini začel v Franciji. V Le Mansu se je dobro znašel, na 51 tekmah zabil 17 golov in kmalu je na svoj naslov prejel nesramno povabilo, ki ga ni mogel zavrniti. Wolfsburg iz Nemčije je za prestop plačal kar osem milijonov evrov. Edinaldo Batista Libanio je bil velika želja trenerja Felixa Magatha, ki ni kupil mačka v žaklju. Danes je Grafite pač eno njegovih najnevarnejših orožij, v tej sezoni pa se je med strelce vpisal že kar 22-krat. Volkovi tudi po njegovi zaslugi vodijo na lestvici bundeslige in so na dobri poti do svojega sploh prvega naslova državnega prvaka. Skupaj z Edinom Džekom in Zvjezdanom Misimovićem tvori enega najbolj navdušujočih triov v zgodovini nemškega prvenstva, statistiki pa so celo izračunali, da gole zabija pogosteje, kot jih je legendarni Gerd Müller. Ko je slednji leta 1972 postal najboljši strelec bundeslige, se je med strelce vpisal na vsakih 77 minut, Grafite v povprečju gol doseže na dobrih 75 minut. »To je zares velika čast, da me povezujejo s takšnim asom, kot je bil Müller. Brez dvoma preživljam najboljšo sezono v moji karieri in upam, da jo bom uspel kronati tako z naslovom prvaka kot tudi priznanjem za najboljšega strelca,« je optimističen Grafite, ki bi postal šele četrti brazilski golgeterski kralj nemških zelenic - pred njim je to uspelo Marciu Amorosu (Borussia Dortmund), Ailtonu (Werder Bremen) in Giovaneju Elberju (Bayern München). A tudi če v svoji nameri ne bo uspel, bo še vedno znan kot najboljši nogometaš med profesionalnimi prodajalci vrečk za smeti.