Neodvisnosti svoje domovine pravzaprav ni povsem prenesel. Njegov ideal je ponovno združena Sovjetska zveza ali vsaj zveza z Rusijo. Zato je na spornem referendumu leta 1996 zamenjal zastavo s tisto iz sovjetskih časov, ruščino (beloruski predsednik v javnosti govori samo rusko) razglasil za drugi uradni jezik. Še bolj pomembni pa sta bili dve drugi stvari: svoj predsedniški mandat je samovoljno podaljšal za dve leti, do leta 2001, in razpustil parlament, ki mu je še edini nasprotoval. Zakaj so takrat ljudje spet glasovali zanj? Nekaj je vsekakor opravila medijska kampanja, ki je zatrla vse glasove opozicije, potem obljube o skorajšnji združitvi z Rusijo (ta se je tega že pod Jelcinom vljudno otepala, še bolj pa pod Putinom) in silovit napad na Zahod. Ta naj bi bil kriv za vse gospodarske težave Belorusije in za njeno čedalje večjo mednarodno osamitev. Po referendumu je Lukašenko pritisk na opozicijo (tako kot tujina je referendum razglasila za neveljavnega) še povečeval, njene demonstracije so bile večkrat prepovedane, nekaj njenih voditeljev je celo pobegnilo v tujino.