Moderna vojaška reaktivna letala so grajena drugače. Njihova kabina ni pod pritiskom ali pa je pod pritiskom šele na višini 7600 metrov, kajti dodatna teža, povzročena s kabino pod pritiskom, bi bistveno zmanjšala njihove manevrske sposobnosti. Zato pa imajo piloti na obrazu tesno prilegajočo se masko in vdihavajo mešanico čistega kisika in zraka. Ta mešanica se avtomatsko prilagaja višini in tako pilot dobiva dovolj kisika, vendar ne preveč, da se ne bi zastrupil z njim. Pri 11.500 metrih pa človek že potrebuje čisti kisik pod pritiskom. Civilna letala so zasnovana tako, da ob morebitnem razbitju okna preteče kar nekaj časa, da skozenj uide zrak in pritisk pade. Zaradi tega je imelo letalo Concorde tako majhna okna. Letelo je na višini med 15.000 in 18.000 metri, torej precej više od meje 14.000 metrov, kjer je še mogoče preživeti. Nenadna dekompresija v concordu bi torej bila vedno usodna, saj bi nizek atmosferski pritisk na tej višini pomenil, da v človeških pljučih preprosto ni dovolj prostora za potrebno količino kisika. Tega se potniki običajno niso zavedali. Če bi se kaj podobnega zgodilo bojnemu letalu, bi pilot s katapultom na hitro izskočil, saj bi takoj prišlo do dekompresije. Piloti se zato učijo posebnega dihanja med dekompresijo. Simptomi višinske bolezni se največkrat pojavijo pri vzponih nad 3000 metrov, toda če si alpinisti vzamejo dovolj časa, se lahko prilagodijo. Med 4800 in 6000 metri, kar je najvišja višina, kjer živijo tibetanske in andske skupnosti, posta-