Moja postelja je bila ob oknu in zaslišala sem tihe korake. Nekdo je po poti prihajal k naši hiši. Poklical me je po imenu in rekel, naj odprem vrata. Po glasu sem spoznala svojega sina, a nisem šla odpret vrat, saj sem menila, da to ni bil v resnici moj sin in da nima kaj početi tukaj sredi noči. Nato zaslišim, da se skozi drugo okno nekdo s težavo plazi v sobo. Nič ni govoril, zaradi napora je samo stokal. Ko je končno prišel v sobo in se postavil na noge, da sem si ga lahko ogledala, sem ugotovila, da je bil to - moj brat. Postalo me je zelo strah. Opazila sem, da išče mojo roko. Ko jo je našel, jo je stisnil in jo kar držal. Takrat sem opazila, da je imel on še enkrat daljšo roko od moje. Strah je takoj popustil, brat se mi je zasmilil. Vprašala sem ga, kaj ga boli, da tako stoka in vzdihuje.