Ko smo se izkrcali iz taksija, je bila ob nas gruča ljudi. Radovedno so si naju ogledovali, pozdravljali z nasmehom in Namaste, toda bili so vljudno odmaknjeni. Počasi smo se prebili čez še eno dvorišče z enako prijaznimi in radovednimi ljudmi. Prispeli smo do stopnic in se povzpeli navzgor. Tu nama je Shankar najprej predstavil oba otroka, triletnega Santosa in šestletno Kumari, čez čas pa še ženo Susmito. Posadil naju je na posteljo in pred mizo in povedal, da žena že pripravlja jedi. Vsem se je poznala rahla zadrega. Prvi so jo seveda presegli otroci, ki so poskušali kekse, pili kolo in naju od daleč opazovali. Sedela sva na ležišču in se smehljala. Shankar je izginil v kuhinjo, midva sva obsedela sama. Nato je Shankar prinesel kozarce in štiri steklenice piva. Za nas to ne pomeni nič. Alkohol je v Nepalu precej drag, zlasti za njihove razmere. Štiri piva so Shankarjev celodnevni zaslužek. On pa postavi pred naju štiri steklenice. Komaj se dogovorimo, da odpre samo eno. Nalije ga v kozarce in počasi pijemo, zadrega se še ni stopila. Nato pride v sobo sin njegovega starejšega brata, prav tako vodnik, ki je malce mlajši od Shankarja. Pridruži se nam. Začnemo klepetati. Razlaga, kako živijo, da si pomagajo. Iščejo si delo, in če ga dobi eden, ga skuša priskrbeti še za drugega, skratka, čista rodovna skupnost. Takrat se soba začne polniti. Najprej z izjemno okusnimi jedmi, nato še z otroci. Ta je sin tega sorodnika, ta je hčerka drugega, nenadoma jih je v sobi kakih sedem. Shankarjeva sta si že upala sesti poleg naju in naju od blizu radovedno opazujeta. Ostali čez mizo strmijo v naju. Delimo si hrano, ki jo prinaša Shankar. Za trenutek sede poleg nas, predstavi še dva mladeniča, ki sta prišla in se usedla nasproti. Klepetamo vsevprek. Kolikor je to mogoče opraviti v mešanici angleščine in nasmehov. Soba se nenehno polni. Nenadoma opaziva, da v sobi ni več samo sedem otrok, ampak deset, in to drugih kot prej. Za njimi pride še kakih šest odraslih, ki tudi strmijo v naju in se prijazno režijo. Kimava nazaj in se smejiva, kaj bi drugega. Shankarjev nečak vidi, da sva opazila, kako naju opazujejo, in pove, da v ta konec Katmanduja ne pride veliko tujcev, da sva za domačine prava atrakcija in da so si naju pač prišli ogledat, da vidijo, kakšni so sploh v živo videti ljudje, ki živijo zunaj Nepala. Na to rečeva, da sva midva zanje živa televizija in kino hkrati; očitno je to prevedel v nepalščino, saj so se vsi smejali in kimali. Videlo se je, da jim je všeč, ker nama ni nerodno in ker se reživa prav tako kot oni. Bilo je res presenetljivo in zabavno. Prav ganljivo je bilo, kako je Shankar poskrbel za naju, in ne samo za naju, saj je skoraj vsakdo dobil nekaj za pod zob. Ko smo čez kaki dve uri končala obisk, je Shankar to naznanil z besedami, da naju čaka taksi. Vsi so se poslovili od naju, vsakdo nama je podal roko in nasmeh, nato pa po stopnicah navzdol, spet med radovednimi ljudmi, proti taksiju. Večer je bil sijajen. Zaradi topline in širokosrčnosti, ki jo Shankar deli naokrog. Ponosen je bil, da ima domovanje, ki ga lahko deli s sorodniki in prijatelji iz kraja, odkoder je prišel. S tem jim omogoča, da se v Katmanduju lažje znajdejo. S tem, da je v mestu, omogoča otrokoma izobrazbo in s tem boljše možnosti v življenju. Vseskozi poudarja, da ima rad svojo ženo, čeprav jo je spoznal šele na poroki, in da sta srečna. Verjameva mu. V njegovih dveh skromnih sobicah je čutiti dom. In v Shankarju dobrega in velikega človeka.