»Pa si, Charles! Že vse življenje lažeš. Že leta mi lažeš o vsem - in to veva oba. Zdaj pa je čudno, da lažeš, ker poskušaš rešiti mene! Ampak nič ne pomaga, kaj?« Ženska, ki je prej sedela za mizo v sprednji pisarni, je zdaj prišla v sobo in se usedla na rob pisalne mize. Obrnila se je k Morsu: »Sem Celia Richards, žena tako imenovanega 'moža' na oni strani mize. Povedal mi je - saj v resnici ni imel druge možnosti - da danes pridete sem, ni pa hotel imeti tukaj Josephine, svoje običajne tajnice - in kolikor vemo, še ene svoje trofeje,« je zagrenjeno dodala, »ni hotel, da bi vedela za policijo, in je tja ven posadil za mizo mene. Bodite brez skrbi: vse je bilo čisto prijateljsko. Vse sva pripravila. Povedal mi je, da boste spraševali o Jerichu, in sklenila sva, da vas bo poskusil preslepiti. Ampak ko se mu ni čisto posrečilo - veš, Charles, da ti je šlo precej dobro! - sem sklenila, da pridem noter. Veste, gospod inšpektor, ves ta čas, ko sta se pogovarjala, je pustil vključen notranji telefon in slišala sem prav vsako besedo, ki je bila izrečena. Ampak zdaj nič več ne pomaga - kaj, Charles?«