S Cvetko sva sami v dnevni sobi, Vesna se sploh ni prikazala. Pavel, ki mi je odprl vrata, je takoj odšel v sobo in ostal tam, verjetno je z njo. »Skrbi me za Vesno,« pravi Cvetka, »Danes sploh še ni prišla iz sobe.« Ne vem, kaj naj rečem. Počutim se nelagodno, želim si, da bi bil tu kdo, ki bi mi povedal, kaj moram napraviti. Naj ostanem ali naj odidem? Tolikokrat naredim kaj narobe, moj sin bi lahko dosti povedal o tem. Poskušam se pogovarjati, sprašujem Cvetko o sestri in bratih, s težavo in raztreseno mi odgovarja. S čim ji lahko pomagam? Naj jo rajši pustim samo? Polna sočutja sem in morda je to najbolj važno, zakaj Cvetka mi reče: »Vesela sem, da si tu. Prosim, ne puščaj me same!« Skoraj na jok mi gre. Hočem se pogovarjati, a čeprav vedno preveč govorim, mi danes ne gre. Bojim se prepovedanih tem, vedno se kaj zagovorim, bojim se reči kaj, česar ne bi smela.