Še malo više pridemo do stene pod Orlovim gnezdom. Zdaj vidimo, da jeklene stopnice niso takšen bavbav. Pomagati si je treba še z jeklenico in po klinih lahko zlezemo spet na vrh do Orlovega gnezda. Le nahrbtnik ne sme biti prevelik, da se ne zagozdimo med stene ... Spet nabiramo šparglje in skoraj brezskrbno pridemo do kraja, kjer smo pred dvema urama srečali modrasa. Kaj, če bi še enkrat pogledal med skale, pomislim. In tako gledam in gledam in ga končno spet zagledam, le meter od noge. Mar iščem nesrečo? Kača postaja živčna. Zavleče se pod skalo in grdo sika proti palici. Potem pametnejši popusti - modrasinja se spravi v prvo luknjo v bližini. Jaz pa si šele zdaj očitam, zakaj se mu nisem upal približati, da bi si naredil fotografski posnetek. Za tolažbo »pritisnem« zelenca. In že smo spet med šparglji in vse bliže sv. Kiriku in Sočergi. Menda tam premorejo odlično domačo gostilno. Nismo je imeli priložnost preizkusiti. Vendar sem jo moral omeniti, saj si nekateri ne znajo predstavljati izleta brez dobre gostilne.