Najbrž se spominjate zgodbic o štorkljah, ki prinašajo otroke. V preteklosti so štorklje rešile kar nekaj staršev iz zadrege, ko je bilo potrebno otrokom razložiti, odkod pridejo otroci. Danes so štorklje le še simbol rojstva in jih kot takšne uporabljamo v drugačne namene. Njihov pomen pri razlagi so nadomestili pravi podatki o tem, kako pride do spočetja in do rojstva. Otroci vedo zelo veliko in na nek način je prav, da jim verodostojno odgovarjamo na njihova vprašanja. Vse seveda ob pravem času. Kratko otroško vprašanje še ne pomeni, da moramo otroku pri treh letih razložiti celoten potek spočetja in rojstva. Pa pustimo ob strani razlago spolne vzgoje otrokom in mladostnikom, temu se bomo posvetili kdaj drugič. Tokrat bodo besede namenjene razmišljanju o tem, kako in zakaj pride do tega, če dojenčka ni in ni. Kaj vse preživljajo partnerji in njihove družine vedo le tisti, ki to doživijo. Ker je to zelo boleča tema, se o njej ne piše veliko. Večina podatkov, ki jih preberemo, je namenjena razlagi medicinskih postopkov in preiskav, ki so na voljo neplodnim parom. O čustvih in stiskah para, ki ne more imeti otrok, pa je napisanega zelo malo. Odstrimo to tančico in poglejmo v svet, ki ga večina parov ne pozna. Mogoče bo tako več razumevanja in manj bolečih vprašanj. Vemo, da se odločitev za prvega otroka sčasoma premika navzgor po starostni lestvici in veliko žensk se odloči zanj po tridesetem letu. Če je nekdaj to veljalo za pozno obdobje, potem danes to velja za nekaj običajnega. Tudi rojstva otrok po štiridesetem niso nobena izjema več, saj je medicinska stroka na tem področju zelo napredovala. Prav tako se je izboljšala kvaliteta naših let z drugačnim, bolj zdravim načinom življenja. Odločitve o rojstvu otrok so najbrž danes premišljene in načrtovane bolj kot kadarkoli prej. Prav je, da se o tem odločajo pari sami in ne rojevajo otrok zaradi pričakovanj okolja, sorodnikov in nenapisanih družbenih pravil. Po mojem mnenju je bila nepoštena odločitev, da samske ženske nimajo možnosti umetne oploditve in to nekako kaže na našo dvoličnost. Ampak to je že druga zgodba o popolnih starših in nepopolnih družinah. Nekatere ljudi skrbi, da bo naš narod izumrl. Opazila sem, da je takšna skrb najbolj prisotna v predvolilnem času, kar je škoda. Če bomo želeli resnično kaj storiti na tem področju, potem nas čaka veliko dela, skozi mnoge generacije. Rešitev ni v tem, da plodne pare prepričujemo o rojstvu otrok. Ljudje, ki se bodo čez leta odločali o rojstvu otrok se danes še igrajo v vrtcu in sedijo v šolskih klopeh. Med njimi so tako plodni kot neplodni moški in ženske. Zato je potrebno odstirati tančice neplodnosti, posvojitev in pustiti, da se ljudje sami odločajo. Nekdo, ki si želi otroka, ga bo imel ne glede na odločitve države in predvolilne obljube.