preprečuje spočetje, ter da se ne strinja s splavom. Skratka povedal ni nič novega, le da je to povedal v Afriki in v okolju, kjer je AIDS. In sem rekel študentom: 'A ne sme povedati tega? Saj se bodo Afričani sami odločali. Eni ga bodo poslušali, drugi ga ne bodo.' A nismo dovolj tolerantni in pluralni, da sme papež tudi to povedati. Zakaj ne sme tega povedati in zakaj moramo takoj na to navaliti, da je to strašno narobe? Mislim, da Cerkev sme povedati, kar si misli o določenih stvareh. Danes namreč točno vemo, da Cerkev nima nobene avtoritete, s katero bi kogar koli prisilila, da mora slediti njenemu nauku. Vsak se sam odloči, ali sledi ali ne ter koliko, kdaj in na kakšen način sledi. Tega instrumentarija, da bi Cerkev kogar koli v kaj prisilila, nima. In hvala bogu, da ga nima. Verjetno pa vseeno obstaja neka razlika med vlogo Cerkve v Evropi in Afriki. Težko presojam, ali je to postal bolj evropski problem ali je to bil afriški problem. So afriški mediji in javnost enako obravnavali papeža ali pa ga je tako obravnavala predvsem zahodna Evropa? Kakor koli že, res pa je tudi, da je s kontracepcijo povezana industrija in da imajo eni od tega velik profit. Zakaj se torej uporaba kontracepcije smatra kot greh? Stališče Cerkve je, da je človek telesno, duhovno in duševno bitje in da tudi spolnost vsebuje te tri dimenzije in ne samo telesne. Z reduciranjem spolnosti zgolj na telesni vidik se odpre možnost za vse, čemur bi lahko rekli, da je tehnologija pri spolnosti. Če pa jemljemo spolnost tako, kot jemljemo celega človeka, potem je pri teh stvareh gotovo pomembno vprašanje, na kakšen način uravnamo rojstvo. Cerkev ne zagovarja stališča, da mora vsak spolni odnos voditi v spočetje, mora pa biti odprt za spočetje. Lahko se torej zgodi, ko partnerja tega ne pričakujeta, v neplodnih dnevih, in da tudi takrat znata sprejeti spočetega otroka. Cerkev od koncila, od Humane Vite naprej nikoli ni rekla, da je vsak spolni akt moralno dopusten samo takrat, ko bo prišlo do spočetja. Je pa to bila včasih pozicija Cerkve. Spolnost se je videlo zgolj v službi rojevanja otrok. Je pa ta pozicija na tem področju ustvarila marsikakšen predsodek, ki se ga še danes ne moremo znebiti. Spolnost je v službi medsebojne podaritve moža in žene in seveda tudi v službi rojevanja. Jasno spolnost mora imeti tudi nek sad. Če ne pelje v sad oziroma ustvarjalnost, saj spočeti novega otroka pomeni biti ustvarjalen, potem je v nevarnosti, da se izrodi. Ampak ali ni pričakovanje, da bodo množice ljudi sposobne prakticirati vzdržnost, utopično? Praksa tega ne potrjuje. Mislim, da je to stvar vzgoje in kulture. Obstaja tudi praksa, kjer ljudje ne živijo tako, da živijo stalno vzdržno, ampak občasno vzdržno. Cerkev nima nič proti temu, da se mož in žena ravnata po ciklusu plodnosti in neplodnosti žene. Tukaj je obdobje, nekaj dni, ko je potrebno biti vzdržen. Kolikokrat pa se zgodi možu in ženi, da morata morda biti mesec dni vzdržna, ker je žena bolna. Torej vzdržnost je integralni del spolnega načina življenja. Vzdržnost ni nekaj, česar sploh ni. Vedno je, saj okoliščine v življenju pripeljejo do situacije, ko ne moreta imeti odnosa. Vzdržnost nikoli ni bila mišljena kot absolutna abstinenca in je tudi katoliška morala tako ne razume. Vendar pa bi bil nekdo, ki je okužen z virusom HIV, prisiljen v takšno vzdržnost? Na nek način bi ga ta bolezen silila v stalno vzdržnost, zato da ne bi okužil drugega človeka. Vendar pravijo, da tudi če se uporablja kondom, to še ni zagotovilo, da ne bo prišlo do okužbe. Obstajajo tudi takšni primeri. Rekel bom tako, če je nekdo kroničen pijanec, kaj mu drugega preostane, kot da se vzdrži. Nikoli več ne bo smel piti, niti zmerno ne bo več smel piti. In tako se mi zdi, da je tudi tu. Ampak kronični pijanec za razliko od okuženega z virusom HIV tega načeloma ne prenaša naprej. Vendar pa tudi kronični pijanec s svojimi vzorci vedenja v družini velikokrat prenaša te vzorce na otroke. In slednji so zato potencialni kandidati, da postanejo enaki. Ni sicer nujno, so pa bolj ranljivi na tem področju. Za vsako obliko zasvojenosti lahko podobno rečemo. Tudi v duhovništvu velja absolutna abstinenca oziroma celibat. Prej sva govorila o javni podobi Cerkve. Spolni škandali v Cerkvi zagotovo škodijo njeni podobi. Gotovo, da vsaka taka stvar škodi podobi Cerkve. Ker če so eden, dva ali trije pedofili v neki krajevni Cerkvi, o tistih vsi pišejo, njihova imena vsi poznajo. O tistih, ki se trudijo v svojem življenju, da bi živeli po zaobljubi, pa se ne piše in nihče o njih ne govori. Podoba je potem taka. Jaz sicer redko grem na te bloge in forume, ki so na internetu, ker nimam časa, ampak vsake toliko časa me kdo opozori, da si jih naj pogledam. Koliko je tam gneva in pljuvanja po duhovnikih. Duhovniki so pedofili. To izenačenje. Vsi duhovniki so pedofili. Nihče ne reče vsi učitelji so pedofili, pa je med učitelji bilo več odkritih primerov kakor med duhovniki. Cerkev za ljudi nima enakega pomena kot druge ustanove. Pripisujejo ji višji, duhovni pomen in ji zaupajo, zato so takšna odkritja za ljudi še toliko bolj boleča. Seveda, ker je to institucija, ki sebi pripisuje pravico do tega, da etično in moralno presoja. In če se pri njej kaj takšnega zgodi, ima to zagotovo drugačno težo. Vendar je tudi tukaj neka napačna podoba o Cerkvi. Cerkev smo ljudje. Zmeraj smo bili in zmeraj bomo ostali. Cerkev ni popolna. Ni socitias perfekta. Meni gre ta izraz, ki se je uporabljal, da gre za popolno družbo, zelo na živce. Ker mi nismo bili in ne bomo nikoli popolni. Če ne bi bilo tako, potem ne bi Kristus prišel na ta svet, zato da nas odrešuje. Tisto, kar morda Cerkev dela napako, je to, da ne pokaže tudi svoje lastne ranljivosti, grešnosti in pomanjkljivosti, da ne pokaže na to, da so veliki svetniki bili tudi grešniki. Ampak če nekdo neko stvar v življenju zagreši in narobe naredi, to še ni nobena katastrofa. V območju krščanskega pogleda na svet to ni katastrofa, ampak je to lahko nov začetek in spodbuda. Tega je morda premalo. In kadarkoli Cerkev seveda deluje iz neke vzvišene oziroma avtoritarne pozicije, iz pozicije, da pri nas pa tega ni oziroma ne more biti, takrat slabo oznanja. Poznamo torej nekatere realne probleme, pred katerimi si ne smemo zatiskati oči, vidim pa, da nekateri tudi v vodstvu Cerkve težko zmorejo, da bi se sprijaznili s tem, da so to realni problemi. Takšno olepševanje situacije je tisto, ki je zmeraj najbolj nevarno. To je tudi tisti problem, o katerem ste me prej spraševali. Na nek način me to boli in vznemirja, da ne naj-