Po slabi uri hoje prideva do sotočja Ljubeljske Borovnice in potoka Žabnica, ki priteče iz Slovenjega Plajberka oz. Windish Bleiberga. Ob strugi Borovnice pot v dobre pol ure pripelje do gostilne Dajčpeter, midva pa jo raje ubereva desno za hrumenjem Žabnice visoko nad nama. Menda hrup povzroča sam hudič, ki v tolmunih pod slapom kopa svojo nergavo in kričavo staro mater. Steza se ob skalnatih pragovih, prek katerih živahno poskakuje Žabnica, strmo dviguje, dokler ne pripelje na kovinski most visoko nad vodo, z njega pa po zavitih stopnicah, pravem tehničnem dosežku, čisto pod most ljubeljske ceste in kot da ni dovolj, še enkrat po visečem kovinskem Hudičevem mostu prek bistrih tolmunov nazaj na drugo stran. Domačini so tod prvi most postavili že pred petsto leti. Potem pa so ga visoke vode nekoč podrle in ko se je bližnji kmet trudil, da bi ga popravil, je mimo prišel sam hudič in se ponudil, da ga popravi v zameno za kmetovo dušo. Pa se je uporni koroški kmet dogovoril z njim, da si lahko za svoje delo vzame dušo prvega, ki bo prečkal most in hudiču zvito podtaknil kozo.