PETER ŽIGANTE: Hvala lepa, predsednik, da si me povabil na to razpravo. 30 let se ukvarjam s prostorskim načrtovanjem in 30 let spoznavam, da je vsak, ki je nekako sektorsko skočil prostor urejati pravzaprav na koncu ni bil najbolj srečen, pa vsi ostali z njim tudi ne. Normalno je, da je pripeljalo, da smo prišli do pozicije, da je Zakon o kmetijskih zemljiščih skušal vnesti večje varovanje svojega resursa. Normalno je zato, ker imamo že kar leta in leta zelo slab Zakon o prostorskem načrtovanju in ta je povzročil odpor pri tistih, ki jih neprimerno varujemo ali jih pa ne varujemo. Ta je pripeljal do Nature 2000, ki je nekateri hvalijo, nekateri kolnejo, ta je pripeljal do tega, da danes vodarji lahko rečejo, ko je že sprejet prostorski akt, tukaj pa ne smete graditi, kasneje že lahko rečejo je .../nerazumljivo./.. je pripeljal do tega, da naravovarstveniki kulturne in naravne dediščine lahko danes rečejo povsod bomo skopali pa pogledali, če je kaj ostanka notri, tudi v Krškem na deponiji pepela pri tovarni celuloze, ki je nastalo v zadnjih 30-ih letih, tudi tam smo delali arheološke raziskave. Vendar, sam hočem s prstom pokazati Zakon o prostorskem načrtovanju je povzročil to stanje.