Ko je imela približno deset let, se je možila njena starejša sestra. To je bila največja in najbolj razkošna svatba, kar jih je do takrat videla. Velike lesene mize so stale na vrtu pod velikansko razcvetelo češnjo. Šibile so se od različnih jedi in pijač ter vsakovrstnih sladkarij. Okrog njih so se stiskali znani in neznani. Člani ožje in širše njene in ženinove družine. Najprej so voščili in nazdravljali nevesti v beli obleki z dolgo tančico in ženinu v črni obleki, potem pa, s kozarci in steklenicami v rokah, drugi drugim. Sprva nihče ni segel po skledah in krožnikih, čez nekaj časa pa so vse bolj grabežljivo segali po mesu, siru, solati in kruhu, vse dokler niso začeli jesti izmenično, ali pa tudi hkrati meso, kisle kumare in sladice, ki so jih zalivali enkrat z žganjem, drugič z vinom, tretjič s pivom. Pogovor se je vse bolj spreminjal v kričanje in tudi v kreganje, petje pa v glasno in nerazumljivo zavijanje. Mešala sta se smeh in jok. Po prvem po naključju razbitem kozarcu so začeli namerno razbijati kozarce, steklenice in krožnike. Steklovina je hreščala pod nogami. Njena mati, moja prababica, ki je nisem videl niti na fotografiji, si je lomila prste na rokah, ki jih je, prekrite s prtom, držala v naročju. Skrbelo jo je, ali bo vse teklo v redu. Zapomnila si je vsak razbit kozarec, še posebno tiste, ki so si jih sposodili za svatbo. Moja babica, deklica, ki se je komaj izmikala, da je kdo v gneči ne bi pohodil ali zadel s kakšnim vrženim predmetom, se je umaknila na podstrešje. Od tam je, skozi odškrnjeno okence, še naprej opazovala hrupno množico, ki je teptala rože v maminem skrbno negovanem vrtu. Kokoši, race in gosi so se razbežale pred njo, potem pa se, kot mačke, ki jih je pri njih bila polna hiša, boječe spet približale, da bi se dokopale do ostankov hrane, ki je padala z miz in so jo povsod razmetavali. Na podstrešnem, vedno osončenem oknu, so bili kozarci z višnjami, ki so bile namočene v žganje in sladkor. Ne da bi odmaknila oči s kalejdoskopske slike spodaj na vrtu, ki se je nenehno spreminjala, sestavljala in razstavljala, je deklica odprla enega od kozarcev. Iz njega je eno za drugo jemala višnje. Iz vsake je dolgo sesala sladkasti sok. Posrkala tudi zadnje ostanke višnjevega mesa. Iz ust pa jemala popolnoma čiste peške in jih nizala po okenski polici. Ljudje na vrtu so se vse hitreje premikali, skoraj tekli. Skozi meglico, ki se je spreminjala v vse bolj neprosojno meglo, je vse težje prepoznavala obraze ljudi, ki so se še naprej veselili, pili, peli, plesali in se na koncu začeli razhajati. Somrak je že bil, ko so pospremili mladenko in ženina. Z roko v roki sta stekla po potki čez polje prepolno rož, ostali pa so dolgo mahali za njima, tudi ko ju v daljavi ni bilo več videti. Cvetovi velike češnje sredi vrta, sicer snežno beli, so postali rožnati, nato pa postajali vse bolj purpurni. Okrog moje babice se je začelo vse vrteti. Komaj se je postavila na otrple nožice. Oprijemajoč se za steno, potem za leseno ograjo, se je po majavih stopnicah spustila s podstrešja. Znašla se je na vrtu, pred očetom, ki je, zleknjen, utrujen, toda razpoložen sedel za napol prazno mizo. Pred njim so bili na mizi ostanki že hladnih jedi in ležale so prevrnjene steklenice. Madeži na politem prtu, s katerega je na travo kot kri kapljalo gosto rdeče vino, so postajali vse večji. Oče je dvignil do vrha napolnjen kozarec vina proti deklici. V njem je videla njegovo povečano, z zadnjim žarkom sonca obsijano, kot s krvjo podpluto kratkovidno oko. Vse okrog nje je zanihalo in se zavrtelo. Tudi ona se je zavrtela. Tako kot so se vrtela dekleta, ki so plesala sredi vrta. Vrtela se je vse hitreje. Pri tem je spustila najprej eno, potem še drugo naramnico svoje za sestrino poroko sešite nove svilene oblekice. In ko se je še naprej vrtela, ji je zdrsnila s telesa in padla na tla. Ostala je samo še v belih hlačkah. Vrtela se je kot vrtavka, vse hitreje in hitreje. Potem pa se je naenkrat ustavila ter opotekajoč se slekla hlačke. Stala je sredi vrta, ki je bil obsijan z zarjo sonca na zahodu, in pred očetom, z dvignjenim kozarcem v roki, ki se je ustavila v zraku, blizu na stežaj odprtih otrplih ust, popolnoma gola. Kot iz matere rojena. Kot pred sobotnim kopanjem v pločevinasti kadi. Ni vedela, kako dolgo je tako stala. Zdelo se ji je celo večnost. Oče se ni premaknil niti ni spregovoril ene same besede. Komaj loveč ravnotežje se je sklonila in pobrala s tal hlačke in oblekco ter oddirjala v hišo. Ni vedela, kako je prišla do postelje, splazila se je vanjo in se pokrila z odejo čez glavo. Mama jo je drugo jutro dolgo klicala in stresala, toda ni je mogla zbuditi. Sicer pa sploh ni spala, le delala se je, da spi. Bila je budna. Mižala je. Ni hotela odpreti oči. Za vedno je hotela ostati z zaprtimi očmi. Zaspati in se nikoli več zbuditi. Umreti.