otoke Suluan, Dinagat in Homonhon na poti v zaliv Leyte ter skozi ožino Surigao. Dvajsetega oktobra so začeli bombardirati obalo zaliva, v petnajstih minutah pred začetkom izkrcanja pa so jo še temeljito posejali z minometnimi izstrelki in raketami, nato pa je ob natanko deseti uri prišlo do obale prvo desantno plovilo. Kljub tajfunu, visokim valovom in desetinam drugih nepredvidljivih situacij je ameriškim silam do večera uspelo vzpostaviti obalno oporišče. V samo dveh dneh se je skozenj »sprehodilo« 103.000 ameriških vojakov, namenjenih, da zasedejo Filipine. Začetno ameriško navdušenje nad uspešnim izkrcanjem pa je kmalu začelo kaliti spoznanje, da se nasprotnik ne odziva na njihova dejanja. Nasprotnikova odsotnost je spominjala na zatišje pred nevihto. Končno sta 23. oktobra dve ameriški podmornici opazili japonsko ladjevje, ki se je pomikalo z Bornea proti Filipinom. »Odhajamo v bitko, ki bo odločila usodo imperija,« je pred odhodom v boj dejal svojim možem admiral Kurita – po vojni je priznal, da je pričakoval izgubo več kot polovice ladij. Opaženo Kuritovo ladjevje je bilo namenjeno skozi ožino San Bernardino v zaliv Leyte. Podmornici nista oklevali in sta na prihajajočo železno gmoto izstrelili vse torpede. Rezultat je bil odličen: potopili sta dva težka rušilca in enega huje poškodovali.