Za ribiče je bilo izginotje Aralskega jezera zla slutnja, uresničenje njihove prerokbe. "Že leta 1950 so ribiči nasprotovali graditvi kanala Kralkum," poudarja Sergej. "Moskva je poskušala namakati obširne ravnice, t. i. črne puščave bližnje Turkmenije ob pomoči reke Amu Darjo. Nato so se v Moskvi domislili, da bi namakali še polja bombaža vzdolž reke. Večji je bil pridelek, manj vode je priteklo v Aralsko jezero. Pisali smo pisma, sprva v Taškent, nato v Moskvo. Njihov odgovor je bil: "Tovariši, ne potrebujemo tega jezera. Dovolj je jezer in morij v Sovjetski zvezi. Ali ni dovolj rib za vse?" Bolj ko se je Sergej pritoževal, več medalj je dobival. Leta 1978 je postal poveljujoči oficir na ladji, ki je bila vse prej kot ladja: zaradi majhnih globin, jezero ni bilo več primerno za plovbo velikih ladij. Leta 1981 je bil imenovan za predstojnika luške kapetanije mesta Mujnak. Istega leta se je voda iz pristanišča dokončno umaknila. Kljub temu ribiči niso opustili svojega dela: sprva so hodili 3 kilometre, na koncu pa že 30 kilometrov, da so prišli do obale. Zanje so zgradili kanal in po njem s tovornjaki vlekli ribiške čolne do morja. Ko je končno nasedla tudi ladja-bager, so projekt ustavili in leta 1986 pristanišče zaprli. "Ne samo, da je primanjkovalo vode, tudi njena slanost je bila prevelika, tako da še ribe niso preživele. Na svojem zadnjem lovu smo ulovili le eno samo ribo," potarna Sergej. Zahrbten veter, s katerim so se včasih borili ribiči, se zdaj igra z močvirjem, polnim trsja, v katerem so se ribe že zdavnaj zadušile. Vse, kar je še na tem območju ostalo od jezera, je zdaj le upadel rokav Amu Darje. Tu je bilo včasih majhno pristanišče, kjer so rečne ladje pretovarjale svoj tovor na večje ladje. Zdaj pa tu samevajo zarjavel tovorni žerjav, zapuščen rečni čoln in vonj po kemičnih odplakah.