Pred njo se je z vso posadko potopilo prvih dvaintrideset tankov, ki so jih iz izkrcevalnih ladij spustili proti Franciji, vojaki, ki so jim sledili, so obviseli na ovirah, zapleteni v bodečo žico, utapljali so se pod težo opreme in padali pod nenehnim ognjem. »Zdelo se mi je, da ne bom nikoli prišel do obale. Pa še plavati nisem znal.« Kdor je prišel skozi, je stekel proti osmim betonskim bunkerjem s petinsedemdesetmilimetrskimi topovi, štirim topovskim baterijam, osemnajstim protitankovskim topovom, petintridesetim metalcem raket in petinosemdesetim strojničnim gnezdom. Šli so peš, brez kritja oklepnikov, v popolni zmedi, civilisti, ki so jih nekaj mesecev prej oblekli v uniforme in jih s hitrim tečajem vojaških spretnosti spremenili v udarno ost osvoboditve Evrope. »Nihče pa nam ni povedal, da sta na koncu plaže še dva betonska zidova, ki ju je treba preplezati.« Feldmaršal Rommel je prav ta del obale utrdil s kosi trdnjav, ki jih je privlekel s francoske Maginotove linije in še danes ležijo razmetani ob obali. Osrednji del ameriške invazije je naletel na najbolj utrjen kos Hitlerjevega atlantskega zidu. Vse je šlo narobe. Za gospoda Davida se je najbolj uspešna, veličastna in mitična vojaška operacija vseh časov, Overlord, invazija na Normandijo, osvoboditev Evrope, začela kot popolna polomija in na napačnem kraju. Le nekaj kilometrov stran je bila plaža Utah, kjer so izkrcanje v nekaj urah izpeljali s stosedemdesetimi žrtvami. »Mi pa smo vse razstrelivo izgubili v vodi, inženirci so bili vsi mrtvi,« je pripovedoval.